Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Spopad v mestnih gledališčih

Clifford Hanley, Delo, 10. 2. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Drama za kulisami Spopad v mestnih gledališčih Relo 10.2. Težave v angleških in škotskih hišah, ki so deležne državne subvencije V britanskih mestnih gledališčih, ki uživajo državne subvencije, se vrstijo spopadi. Na eni strani so umetniški direktorji, na drugi gledališki odbori, sestavljeni iz poslovnih ljudi ali dostojanstvenikov, ki pogosto mislijo, da več vedo kot umetniški vodje hiš. Ali je mogoče v občo korist zbogati ugled in dobiček? Clifford Hanley, pisatelj, dramatik novinar in ravnatelj glasgowske hiše Close Theatre, je za »London News« napisal živahno polemičen članek o težavah, ki niso čisto brez sorodstva s tistimi, s katerimi se ubadajo naši ravnatelji. Zdi se sicer, da jim je pri nas marsikaj le prihranjeno, toda - da ne bo zmote - Hanleyevega prispevka ne prinašamo kot spodbudo za kakšne integracije, fuzije ali likvidacije, ampak samo zavoljo informacije... Saj imamo pri nas tudi v teatru že samoupravljanje, o katerem Anglež šele razmišlja. »Prekletstvo družbe je že od nekdaj, da se mora umetnik najvišja oblika razvoja, vdinjati pri manjvrednih ljudeh. O umetnosti odločajo tapetniki.« Te zveneče besede sem v resnici izrekel, ko sem kot pisatelj prvikrat imel opraviti z repertoarnim gledališčem, mož pa, ki jih je moral poslušati, je bil predsednik odbora dundeejskega Repertory Theatra. Viski, ki sem ga pil, je bil njegov. »Od česa pa živite?« sem naglo dodal. »Tapetnik sem,« je odvrnil. Edina morala zgodbe je, da bi pisatelji morali nehati piti ali pa govoriti. Opozarja pa tudi na krizo britanskega repertoarnega gledališča, ki je ni konec. Kdo je torej dovolj dober, da sme plačevati umetnika? Repertoarna gledališča, zlasti mestna, so marsikaj, a denimo, da steče beseda, da so v resnici to, za kar se sama zvečine razglašajo zadnja trdnjava živega teatra; da prinašajo novine takrat, ko komercialno gledališče osupne in se lovi za trenutnim, konfekcijskim uspehom. Repertoarna gledališča en Teater z velikim T. In če se zedinimo da je to res, na kakšen način? Z našim denarjem, seveda. Ne le, da stalna gledališča ne prinašajo dobička, tudi niso za to, da bi ga. So javna služba, tako kot vzgoja in umetni zobje. Denar pobirajo, od obiskovalcev, ki plačujejo za sedeže. Toda od tega dohodka niti teden ne bi vzdržala vsaj večino tednov ne. Celo majhno stalno gledališče potrebuje osebje mimo igralcev - uradnice pa odrske delavce in električarje in slikarje kulis: čez štirideset ljudi, ki morajo vsak teden dobiti plačo. Igralci in režiserji so pa še posebej. Stroški so fantastični; razliko med izdatki in dohodki pa zvečine da država s svojimi subvencijami preko Arts Councila (Svet za kulturo, osrednji britanski organ, ki skrbi za kulturno dejavnost, op. ur.), od nakazil krajevnih oblasti in včasih pride kaj malega še od kod drugod. Če gremo brez ovinkov k bistvu, je jasno, da mora nekdo malce skrbeti, kako se ta javni denar troši; in resnično tudi skrbijo. Stalna gledališča imajo upravne odbore ali svete, ki pazijo na to. No, če sem bil že tako slabo vzgojen ali tako nepremišljen, da sem zatrobil svoje tistemu predsedniku odbora v Dundeeju (ki je sicer izredno prijeten človek, kot predsednik pa hudo sporen), sem zgolj sedem ali osem let prej povedal tisto, kar je rekel John Neville prav pred nedavnim; da so odborniki pač poslovni ljudje, ki mislijo kot poslovni ljudje. Nevillova tožba (če jo radikalno strnem) je ta, da tapetniško-mesarsko-špeceristovski odborniki hočejo imeti sitega volka in celo kozo; ugledu bi radi postavili ob stran še dobiček. Prepričani so (tako se nadaljuje ta zadeva), da zavoljo svojih izkušenj o teh rečeh pač več vedo kot katerikoli umetniško direktorski tip. Pogosto (morebiti celo zmeraj) so prepričani, da znajo bolje oceniti gledališki repertoar, kot ga zna on, in bolje, kot ga bo kdajkoli. Direktor z odborniki Če pa človek, kot je Neville, zna voditi gledališča, ne da bi presegel proračun, mar mu ne morejo očitati, da nima poslovnega duha? In še naprej, le s kakšno pravico si dovoljujejo jemati oblast na njegovem poklicnem področju? Na tehtnici je umetnikova svoboda. Neville zapušča nottinghamski teater zavoljo številnih razlogov, predvsem pa zato, ker se ne strinja s svojim odborom o tem, kaj je svoboda. No, bodo nemara rekli nekateri, umetniški direktorji so pač ptice selivke in morebiti tudi so, ni pomembno. Tom Fleming je zapustil edinburški mestni teater iz precej podobnih razlogov. Odboru njegova izbira repertoarja ni bila všeč. Hoteli so, da bi postal po umetniški plati podložen odboru brumnih meščanov, kakršni so sami. Celo sir Laurence Olivier se je nevarno približal frontalnemu spopadu s svojim odborom v Nacionalnem gledališču (National Theatre), ko je hotel postaviti Hochhuthovo igro (Vojaki), ker se je zdelo, da žali Churchillov spomin. v kakšni meri je direktor »dobavil blago«. Toda če je to rešitev, potem samo odpira pot k novim težavam. Nekateri mislijo, da imajo repertoarna gledališča dolg do svoje pokrajine, da morajo podpirati domačo kulturo, domače igralce in domače avtorje. Toda razen v nekaterih gledališčih, npr. v Stoke-on-Trent, so težavni posel lokaliziranja drame prepustili televiziji in radiu (Granada TV in BBC), ki sta prav uspešna. Naslednja težava: do kakšne mere so pokrajine voljne prebaviti pokrajinsko robo? V Edinburghu je nastal peklenski hrup, ko je Tom Fleming hotel spremeniti svoje gledališče v svetovljanski teater, ki bi nudil najboljše od vsepovsod. V Perthu, še bolj severno, pa je imel Iain Cuthbertson boje prav zaradi svoje jasne usmeritve k škotski drami in razvedrilu (musicali, komedije in sploh), ker so še zmeraj plasti med gledalci, ki se jim nekam tesnobno dozdeva, da so lepe londonske igre uglednejše in družbeno veljavnejše kot pa »narečnik« m snika Alexa Scotta (ali sira Walterja Scotta, če hočete). Samouprava?! Saj, morebiti so imeli odborniki prav. V tem je tista resnična in težavna umetnija kako spraviti v ravnotežje zaželen ideal umetniške svobode z zaželenim idealom družbene odgovornosti. To je môra. Na eni strani se svoboda izraža v samovšečnost veselih, neodgovornih nesposobnežev. Na drugem pa se odgovornost zliva z odurnim samozadovoljstvom purgarjev, ki bi najraje imeli (Dickensovo) »Povest o dveh mestih« na ledu, seveda. Ah, kako čudno stanje je to. Pomislite, koliko ljudi zares hodi v teater. Malo, prav malo. Ostali bi se docela logično lahko pritoževali, da jih morajo podpirati. In prav lahko bi si mislili če že morajo dajati svoj javni denar, da bi moralo biti gledališče prazno in spodobno, brez tistega spotilivega, kvarnega, psihološkega blaga, ki se intelektualcem menda zdi zabavno. Vendar je precej zanesljivo, da prijetno gledališče ne bo vsega rešilo. Zmeraj se bo vlačilo za nedoločnim javnim mnenjem in bo zaradi tega hiralo, namesto da bi prihajalo z razburljivimi novostmi, ki bi utegnile biti občinstvu celo všeč. Čudna posebnost je še to, da dober del teh brezosebnežev - odbornikov namreč - sploh ni podvrženih kaki javni obliki volitev. Nekateri odbori so se kratko in malo znašli tam, nove odbornike pa kooptirajo, če se jim tako zdi izmed ustreznih prijateljev ali znancev svoje baze. Ponekod se neka vrsta demokratičnega zastopstva le vtiho taplja, z mesti ex officio za krajevne občinske može in podobnim. A le redkokje imajo neposredne volitve, razen pri društvenih gledališčih. Beatli niso navdušili cele generacije s tem, da so posnemali Cola Porterja. Udarili so po svoje. Ni treba biti zaljubljen v njihove reči, pa vendarle lahko spoznate, da celi generaciji pomenijo teater. Razburljivi so, zabavni, dramatični, sploh. In prav gotovo je, da bo prijetno in spodobno gledališče, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje srednjih let, tej generaciji pomenilo hudičevo malo in da bo zamrlo, ko bomo odmrli mi, ljudje srednjih let. Zares, čisto mogoče je, da smo pogrebci na razvlečenem pogrebu vsega gledališkega početja. Toda človek si bo zmeraj želel nekakšnega teatra. Če jutri v Britaniji za zmeraj zaprejo vsa gledališča, jih zravnajo z zemljo ali spremenijo v supermarkete, bo vendarle namesto njih začelo poganjati nekaj novega. In če bo tisto zraslo in našega sedanjega gledališča, ali bo prišlo od odborov ali od umetniških direktorjev? Morebiti je grobo, da jih tako zoperstavljam, ko jih je vendar nekaj, ki vozijo skupaj lepo, družno in veselo in vodijo uspešna gledališča. Toda eksplozij še ni konec. Umetniški direktor pogosto dela po šestnajst ur na dan, šest dni na teden. Tako garanje ni nič posebnega med umetniškimi direktorji. In ker je tako, se seveda nujno dogaja, da jim popusti čut za mero in spoštovanje spričo očitno omejenih zbadljivk purgarskih odborov. Morebiti bo Arts Council, ki je konec koncev le tisti, ki plačuje račune, sam začel odločati o imenovanjih, po vzorcu evropskih ministrstev za kulturo, in bo opustil zamisel o uglednih meščanskih odborih kot posrednikih. Prav lahko pa se rodi, da bo gledališče poslovalo pod nadzorstvom delavcev samih, v obliki odbora poklicnih ljudi iz gledališča, z umetniškim direktorjem kot predsednikom. Saj živimo v revolucionarnih časih; in kadar gre zares, predstavljajo revolucijo umetniški direktorji, tradicijo pa odbori. Boj se nadaljuje. CLIFFORD HANLEY Mirno lahko rečem, da v mnogih stalnih gledališčih odbor skoraj ne prikriva temačnih dvomov o umetniški neodvisnosti svojega umetniškega direktorja. Pri Kraljevem Shakespearovem gledališču, v Stratfordu in Londonu, je Peter Hall poslevodeči direktor s sedežem in pravico glasovanja v odboru. Večina manjših ustanov pa posluje raje brez tako napihnjenega statusa za profesionalce. Direktor je dejansko navaden poslovodja. Njegova naloga je, da posluša ukaze in da uresničuje odborovo politiko. To je sistem, ki neogibno vodi k tipičnemu stanju, v katerem nastajajo podobori za repertoarsko politiko in odbori za branje del in množica drugih orodij za predcenzuro direktorjeve proste izbire. Je tudi težnja (v času, ko se bohotijo zveneči naslovi), ki se zavzema za »gledališke upravnike« - ti pa bi bili lahko koristni, če bi bili razsvetljeni po umetniški plati, v resnici pa njihova prisotnost zgolj podžiga nove spore, če jim zadiši premoč nad umetniškim direktorjem. Repertoar in proračun Ze sama velikost nekaterih subvencij ima dejansko psihološki učinek na spore med odbori in direktorji. Nekateri odborniki so zares majhni tapetniki, zobarji ali karkoli že, in nekaj bridkega je v prenosu 50.000 funtov ali več v nepremišljeno, drzno odločanje vagabundu, revnemu igralcu, ki se lahko ščeperi in grize le tiste ure na odru, ki pa v življenju še nikoli ni delal inventure ali naredil plombe ali sploh česa koristnega. Vendar bi bil proračun, zastrašujoč ali ne, prav lahko kažipot h koncu vojskovanja, kjer se pač vojskujejo. Če odbor imenuje direktorja in če mu ni všeč, kako vodi hišo, prav gotovo lahko spoštuje njegovo umetniško razsojo, hkrati pa zahteva od njega, naj bo posloven. Če je natrpal repertoar z drznimi, rovarskimi intelektualnimi rečmi, ki odbor žalijo, pa če ima pri tem polno gledališče, naj svojo užaljenost požre. Če pa teater ne privablja gledalcev in če gre proračun k vragu, sme odbor docela razumno zahtevati od njega, naj napolni sedeže ali pa naj gre. George Geddes v škotskem Dundeeju (ki je hkrati tudi predsednik Sveta stalnih gledališč) naprimer zastopa to docela nehisterično smer. Zaupa v pogodbo, ki daje umetniškemu direktorju svobodo, ima pa določilo o obnovitvi, ki je odvisna od tega, v kakšni meri je direktor »dobavil blago«. NEKAJ BRITANSKE GLEDALIŠKE STATISTIKE gledališče Sedeži Povprečni obisk Letna subvencija Dobiček / zguba Playhouse Nottingham 750 85 % 79.000 £ minim. dobiček Playhouse Liverpool 784 60 % 30.000 £ zguba Phoenix Leicester 274 75 % 36.000 £ proračun Lyceum Edinburgh 800 51,3 % 75.000 £ proračun Citizens Glasgow 874 45–50 % 60.000 £ proračun

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-02-9701-9800_9809-9810
Javi napako na oder@slogi.si.