Ali res ni nosilcev kulturnega dela v Ormožu?
Darko Radoš, Večer, 10. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Ali res ni nosilcev kulturnega dela v Ormožu?
Namenil sem se, da se v imenu skromnega števila Ormožanov, ki so se kljub vse prehitremu utripu današnjega časa utegnili udeležiti dveh zadnjih proslav v Ormožu, javno zahvalim marljivemu učiteljskemu kolektivu za ta v pravem pomenu besede žlahtna kulturna dogodka.
Pripravili so proslavo ob 50-letnici velikega oktobra in sedaj prav pred kratkim proslavo ob osrednjem kulturnem slovenskem prazniku našega, najraje bi napisal še enkrat velikega Prešerna. Kar me je najbolj presenetilo in zaradi česar sem se predvsem odločil za javno zahvalo, ki naj bi izzvenela tudi kot priznanje, je pogum, s katerim so se odrekli ponavljanju že kar stereotipnih proslav, kakršnih so polni odri podeželskih mest.
Pogumna modernistična scena, skrben izbor iz poezije in proze in podajanje so prvine, za katere smo jim lahko samo hvaležni in ki bi jih naj le še gojili in klesali.
Na proslavi oktobra smo slišali o vzrokih, ki so narekovali prav takšna zgodovinska dogajanja; od časa do časa so podajanje snovi prekinjale recitacije in pripovedi, ki so z umetniškim podoživljanjem literarne zapuščine še bolj pričarale veličastno epopejo zgodovinskega dogodka revolucije in človeka.
Uvod v Prešernovo proslavo je bila pesem Neiztrohnjeno srce. Bila je simbol večnosti umetniške zakladnice, iz katere so črpali, če že ne obliko, pa vsaj pogum za delo in navdih poznejši rodovi naših literarnih ustvarjalcev; saj je jedro proslave bilo posvečeno sodobni slovenski liriki, tudi Kosovelu, ki je z Integrali postal prav gotovo naš sodobnik. V Ormožu smo prvič z odra slišali njegove pogumne, borbene pa tudi obupajoče konstruktivistične verze. Slišali smo Zlobčevo igrivost besed, Minattija in Pavčka.
Vsiljuje se mi misel, da morda le ni tako pesimistična kulturnost v Ormožu, kot je bilo to že čutiti iz članka v Večeru Premalo nosilcev kulturno prosvetnega dela.
Na teh dveh proslavah sem videl, da nosilci so, da so med nami tudi mladi, pogumni in s tankim posluhom za slovensko besedo in človeške vrednote,
Zelo malo je tistih, ki bi temu znali ali hoteli prisluhniti.
Tudi največje veselje, pripravljenost in pogum zvodenijo, če pripoveduješ prazni dvorani, in na Prešernovi proslavi je bila dvorana domala zares prazna.
Prehiter utrip časa se mi zdi vse preveč prazen in jalov izgovor. V hitenju za vedno višjim standardom vse prehitro pozabljamo, da sta in da bosta vedno ostala najdragocenejši del vsakršnega slovenskega standarda Prešeren in njegova drobna knjižica Poezije.
Darko Radoš
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9701-9800_9812