Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ljubezenski primer ali film-igra

Andrej Inkret, Naši razgledi, 10. 2. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Ljubezenski primer ali film-igra Andrej Inkret Ko se obračamo k Ljubezenskemu primeru, tragediji uslužbenke PTT in nas zanima edino njegova izvirna, temeljna struktura, se sicer cela zavedamo neizbežnosti instrumentalizacije socialnih nivojev, vendar pa smo obenem prepričani, da nam prav struktura tega filma omogoča postaviti te nivoje »v oklepaje« oziroma nam narekuje razmišljati o njih na neki poseben način, o katerem zlasti jasno govori naslednja izjava Dušana Makavejeva, avtorja izbranega filma: »Nekateri sodobni cineasti, na primer Godard ali Bresson, snemajo filme, ki so za občinstvo izredno težki, ki se ne obračajo na nikogar, hočejo govoriti o absolutnih rečeh in ki se kljub vsemu trudijo primorati gledavca, da razume stvarstva tako, kakor jih sami pripovedujejo (...). Mene zanima nekaj drugega: zanima me film, ki se obrača h gledavcu, ki mu kaže zanimive stvari, stvari, ki ga bolj v drugem planu - vrgli ga iz njegove ustaljene lupine. Najprej bi rad gledalca potegnil v igro, nato pa ga prisilil, da bi razumel tudi tisto, kar zanj morda ni zanimivo in kar mogoče sploh ni njegovo. Moj film ljudi izziva, sili jih, naj se odprejo. Film ne živi v gledavcu enostavno, ampak kot problem. In tako je navsezadnje treba razumeti tudi Brechtov princip gledališča: gledalec mora razumeti idejo, ne sme pa pozabiti, da se je prišel v gledališče zabavat.« Z gornjimi besedami, ki so bile objavljene v 11. številki novosadskega mesečnika »Polja«, je Dušan Makavejev dovolj natančno opisal obseg socialnih potreb in možnosti filma, hkrati pa opredelil tudi poglavitno naravnanost Ljubezenskega primera. Po teh besedah je torej bistvo njegove filmske forme v neki posebni kombinatoriki »igre« in »zabave«, vendar pa je za to kombinatoriko najbolj značilna prav njena načelna odprtost oziroma neobveznost, kar pomeni, da v sebi ne rešuje nekega totalno zavezujočega in odrešujočega socialnega projekta, ampak ostaja na ravnini »zabavnega«, zanimivega in psihološko vznemirljivega prikazovanja dejstev. Pomen tega prikazovanja zato seveda ne more biti v tako imenovanem »angažiranju«, ampak v tem, da gledavca potegne v igro in ga prisili, da dejstva, ki na filmskem traku potekajo pred njim, »razume«, prizna kot realno komponento objektivnega sveta in da se obenem zave tudi igre, v katero film spreminja ta objektivni svet, skratka, da kljub nekaterim tragičnim dimenzijam v filmu nikakor ne pozabi, da je v kinematografu, da je sem prišel gledat; in v tem je zmerom nekaj igre, nekaj poljubnega in »zabavnega«. Iz navedene izjave Dušana Makavejeva smemo torej upravičeno sklepati, da utegne biti potemtakem igra ena osrednjih kategorij v Ljubezenskem primeru. Preden pa poskušamo razumeti pomen te kategorije, si moramo seveda ogledati njene pojavne oblike v filmu, se pravi, da moramo popisati »zgodbo« in predvsem način, po katerem jo film pripoveduje, saj je jasno, da je kombinatorika, ki smo jo omenili prej, oblika te »zgodbe« in v tej obliki je bistvo našega filma; oblika je torej njegov temeljni pogoj. Zgodbo je namreč celo mogoče povedati z enim stavkom: ljubezen med telefonistko Izabelo Ludi in sanitarnim inšpektorjem, strokovnjakom za deratizacijo, Ahmedom Bušatlijo, se je začela lepo, vendar pa žalostno končala, po nesrečnem naključju je pahnil Ahmed pred prepirom nočno Izabelo v globok vodnjak in jo tako nehote ubil. Kakor nam kaže zgornji povzetek zgodbe, je iz naključij in melodramatičnih elementov zgrajena fabula. Vendar pa so fabulativne ali epske razsežnosti za film tudi nebistvene, saj jih Dušan Makavejev ne razvija v naravnem, enotnem in sklenjenem časovnem toku, ampak jih niza pred nami v obliki nepovezanih, samoniklih situacij, pri čemer se uveljavlja nekaj različnih in odločilnih plasti posredovanja. Zgodba se je tako razbila, se spremenila v zanimiv dogodek, v anekdoto, in film si prizadeva izčrpati vse njene razsežnosti. V razčlenjeni obliki ohranja njen neposredni fabulativni obseg v celoti, obenem pa jo vseskoz obravnava kot načelni problem, kot osnovo za različne, predvsem teoretske razprave: tako nam o problemu erotike in vprašanjih pornografije pripoveduje seksolog dr. Aleksander Kostić, o zločinu in zločinskih navadah kriminolog dr. Živojin Aleksić, o naraščajoči nevarnosti podgan, o zgodovini njihovega vdora v Evropo in o problemih deratizacije govori junak filma Ahmed sam. To načelno ali objektivistično plast ilustrirajo povsem dokumentarne sekvence iz obdukcijske dvorane, pornografski film iz kinoteke, posnetki deratizacije itn. Drugo plat utegne predstavljati film Dzige Vertova, ki prikazuje rušenje ruskih cerkva takoj po revoluciji in ki je poln kolektivističnega zanosa ter je postavljen kot kontrapunkt prvi ljubezenski idili med Izabelo in Ahmedom. Sem moramo prišteti tudi poslušanje zanosne pesmi z vzhodnoevropske gramofonske plošče, inserte s prvomajske parade itn. Ljubezenski primer je torej posebna kombinatorika treh, zgoraj skiciranih plasti, ki jih povezuje načelo shockinga in ki bi mogli njihov pomen analogno z obliko opredeliti z naslednjimi strukturnimi ravninami: V središče filma je postavljena ljubezenska zgodba Izabele in Ahmeda. To je nivo intimitete, ki se ne more uresničiti na adekvaten način - kar potrjuje dejstvo, da pride do tragične Izabeline smrti šele potem, ko zve, da je noseča. V tem trenutku lahko doživi ljubezen le še v njen tragični konec, idila med ljubimcema, ki se ves čas prikazuje kot svoboda, se ne more potrditi v otroka, saj se le-ta od samega začetka pojavlja kot absolutna zaveza omejitev in projekt, v katerem naj ljubezen šele doseže svoj smisel, s čimer pa seveda zanika svojo imanentno samo-utesnjenost in samo-smiselnost. Poleg ob plasti neuresničene intimitete stoji nivo zgodovine, hrupnega in zanosnega uresničenja kolektivističnega duha, uresničevanja, ki pa je v filmu nekako spodsekano in hipno: zgodovina je kot realiteta lahko navzoča le v izjemnih trenutkih množične ekstatične spontanosti (rušenje cerkva), v prazničnem, spominskem reproduciranju teh trenutkov (prvomajska parada) ali pa v svojih ekstremnih, za evropskega duha nesprejemljivih, azijatskih oblikah množične ekstaze (fotografije deratizatorjev). V vseh drugih časih je zgodovina v svoji elementarni, patetični obliki odstavjena, pozabljena in nepomembna. Vse, kar je nam dosegljivo izjemnih in kratkih zgodovinskih trenutkov, je vsakdanja, nepatetična in krvava, idilična in tragična eksistenčna praksa, ki pa je kljub idilični zasnovi vendarle po neki prikriti zakonitosti - obsojena na neuresničljivost, na enako kratkost kot zgodovina. V okvirih filma Ljubezenski primer se ni mogoče vprašati po izvoru in temeljni zakonitosti. Film vprašanja zakaj ne zastavlja: stvari se dogajajo tako, kakor se dogajajo, film nam jih posreduje in zato se je seveda mogoče spraševati le s pomočjo vprašalnice kako. Iz tega sledi, da film ne ureja sveta, ampak prikazuje spoznanja, in da je nivo sveta tudi s stališča estetike v filmu poljuben, poln naključij in nepredvidenih zapletov, ki jih je mogoče opisovati, imenovati in posredovati, ni pa jih mogoče razrešiti. Razkriti je torej mogoče le neposredno, fenomenološko obliko sveta, in mogoče jo je reducirati v načelna, objektivna, »znanstvena« vprašanja, probleme. Ta redukcije je potemtakem tretji nivo filma Ljubezenski primer. Šele na tej ravnini postane pomen filma docela transparenten. In nazadnje predstavlja ta ravnina tudi poglavitno oblikotvorno značilnost filma Dušana Makavejeva, tisto temeljno počelo, v katerem se film šele oblikuje kot problem in skoz katero se oblikuje način njegove povedi, kar nam posebej potrjuje montažno zasnovanje filmske »zgodbe«. Pred idiličnim in pravljičnim ljubezenskim jutrom Izabele in Ahmeda gledamo namreč dokumentarno posneto odkrivanje Izabelinega trupla; Izabelo vidimo prvič golo na obdukcijski mizi v kleti sodne medicine; z ljubezensko zgodbo se srečamo najprej v načelnih, porogljivih besedah seksologa dr. Aleksandra Kostića; naključje, ki prinaša tragiško usodo sanitarnega inšpektorja in ljubimca Ahmeda nam napove zapisnik, ki ga piše policist v obdukcijski dvorani ob Izabelinem truplu in dr. Aleksićevo pripovedovanje o tem, kako vse skušajo morivci skriti umorjeno. Itn. Ti primeri iz montaže posameznih sekvenc z doslednim, zaobrnjenim vrstnim redom kažejo najprej to, da Dušan Makavejev spreminja v igro, malone srhljivo in pretresljivo igro tako ljubezensko idilo kot njene po vsem videzu resnične tragične konsekvence in da je potemtakem ljubezenska teža prvega in drugega docela irelevantna. Po drugi strani pa nam Kostićeve in Aleksićeve popolnoma objektivistične in racionalne razlage celo filmske zgodbe, ki jo predstavlja Izabelina in Ahmedova ljubezen, in njuno spreminjanje (prek erotike in zločina) v objektiven problem, pričajo, da zadnja in s tem tudi temeljna resnica sveta ni v njegovi neposredni, percipativni formi, ampak šele v objektiviranem in racionaliziranem, »znanstvenem« pogledu na to formo. Šele ljubezenska usoda dobi svoje objektivno in realne razsežnosti (in postane struktura sveta) po racionalizaciji, ki jo Dušan Makavejev doseže s pomočjo obeh ekspertov, seksologa in kriminologa. V njunem popolnoma racionalnem in objektivističnem opisovanju načelnih problemov erotike in kriminološke znanosti se na prvi pogled tragična vizija sveta, ki bi jo lahko pomenila preprosta ljubezenska zgodba, spreminja v ironični inventar dejstev in asociacij. V tej »inventarizaciji« pa je položaj akterja v igri (Izabela, Ahmed) povsem identičen z njegovim popisovavcem (strokovnjakom) vsi so namreč v igri. Igra si seveda narekuje svoje zakone. Ljubezenskega primera ali tragedije uslužbenke PTT bi potemtakem mogli opredeliti s popolno nivelizacijo sveta, v katerem postane nenavadno se enako vsemu, v istem vse poljubno in mogoče, in na tem temelju je seveda igra sploh šele mogoča. Magija igre se torej začenja onkraj absolutnih zavez in onkraj totaliziranega sveta. Pri filmu Dušana Makavejeva smo se pomudili nekoliko dalj zato ker struktura te kinematografske predstave odkriva neke vrste novum v filmu sploh, saj dosega igro prek tistih zakonitosti in principov, ki so vnaprej položeni v naravo filma kot industrijskega proizvoda, namenjenega komercialno porabni igri. Moramo se torej vprašati po tistem, kar v Ljubezenskem primeru ohranja tradicionalno naravo filma-komercialno porabne igre, jo presega in hkrati vendar tudi blokira, kljub temu, da hoče biti to izrazit film »za gledavce«, skratka: kako razumeti Brechtovo načelo gledališča, ki ga v citirani izjavi navaja Makavejev da mora gledalec razumeti idejo, hkrati pa ne sme pozabiti, da se je prišel v gledališče zabavat. Nivelizacija sveta, ki smo jo omenili prej, je torej temelj igre in poglavitni izvir njene magičnosti, ki jo lahko identificiramo z »zabavo«. Če pa ta temelj oziroma izvor igre domislimo dosledno v njunih konsekvencah, pa si moramo zastaviti novo vprašanje: ali dejstvo, da je v svetu vse mogoče in zatorej vse tudi enako z vsem, ne pomeni, da so komunikacijske možnosti filma, ki nam nadvse jasno in nedvoumno sporoča resnico tega sveta, mogoče le kot razkroj tradicionalnih mišljenjskih in doživljajskih oblik, saj lahko te možnosti potemtakem potekajo le mimo ali celo proti danemu, še zmerom izrazito vrednostno ter eshatološko strukturiranemu svetu? Ali ta poseben značaj komunikacijskih možnosti Ljubezenskega primera v temelju ne onemogoča tradicionalne narave filma kot komercialno porabne igre? Nivelizacija historične in erotične ekstaze, racionalističnih in iracionalnih, epskih in (televizijsko neposrednih, na posameznega gledalca usmerjenih) komentatorskih elementov na ravnini igre namreč sama po sebi eksplicite »pozablja« oziroma izključuje vrednostno in eshatološko strukturiranost sveta in zato seveda ne more postulirati nikakršnih novih, »nadomestnih« vrednosti. Igra je lahko le kombinatorika, njen pomen pa razdiranje tradicionalnega sveta vrednot na njegove elemente ter poljubno povezovanje teh elementov v nove strukture. To pa se pravi, da imamo kljub vsemu opraviti z igro na temelju tradicionalnega sveta in da ostajajo zato tudi vrednote še zmerom pogoj igri in porabi. Ljubezenskemu primeru se je tako na izjemen način posrečilo razkrojiti strukturiranost vrednostnega in eshatološkega sveta, ne da bi ga obenem tudi zapustilo. V tem pa je seveda njegova poglavitna domiselnost.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-02-9701-9800_9812a
Javi napako na oder@slogi.si.