Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Vodilna vloga polemičnega dokumentarca

Stanka Godnič, Delo, 30. 3. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Seštevki beograjskega festivala Vodilna vloga polemičnega dokumentarca Nastop mladih, nadarjenih avtorjev in skupin Takole je strnila svoje vtise o petnajstem festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma žirija, ki mu je oblikovala podobo s selekcijskim izborom in mu odmerila vrednost s podelitvijo nagrad: Žirija ugotavlja nastop velikega števila mladih avtorjev, ki z eksperimentalnim duhom ter vsebinskimi in stilnimi osvežitvami napovedujejo neko novo filmsko senzibilnost; vidna je tudi kvalitativna rast in oblikovanje posebnih programskih fiziognomij proizvodnje v Sarajevu ter Novem Sadu, ki sta se tako uvrstila med naša vodilna proizvodna središča, viden pa je obenem tudi zaskrbljujoči zastoj proizvodnje kratkih filmov v Skopju in Ljubljani; pomembno se je povečala proizvodnja kratkih igranih filmov in raznih poskusov na področju igrane satire, toda pretežno so ta dela, žal, bližja zanimivim spodrsljajem kot ustvarjalnim rezultatom; vidno je napredovala proizvodnja namenskih (to je poljudnoznanstvenih, učnih, propagandnih in reklamnih) filmov; v proizvodnji dokumentarnih filmov, ki se svobodno ukvarjajo z našimi ljudmi in njihovimi moralnimi dilemami ter socialnimi spopadi, pa se nadaljuje visoka raven, dosežena v prejšnjih letih. Tej zgoščeni oceni lahko pritrdi vsakdo, ki je z naklonjenostjo, navdušenjem, včasih pa tudi s precej potrebne potrpežljivosti sledil približno stodvajsetim filmom beograjske manifestacije. Preostane nam torej le naloga, da ocenimo tudi namene in kriterije žirije, ki so jo sestavljali Bata Čengić, Simon Drakul, Slavko Goldštajn, Branko Kalačić, Dušan Makavejev, Toni Tršar in Milan Vukos. Vsekakor žirija, v kateri se je zbralo precej predstavnikov in zagovornikov novega, avtorskega filma, je imela svoj koncept in je bila dosledna v njegovem uresničevanju. Prednost je že v selektivnem delu dajala subjektivni avtorski zavzetosti, intenzivnosti iskanja, ki je včasih prehajala že v nekontrolirano silovitost; bolj od še tako korektne konvencionalnosti je upoštevala vznemirljivo drznost v rušenju konvencionalnega, pa čeprav je segala že do meja vprašljivosti. Naklonjena novemu in mlademu v filmski ustvarjalnosti ni prezrla značilnih potez nekaterih proizvodnih skupin in jih je programsko predstavila tako, da je bilo mogoče jasno zaznati obrise njihovih skupnih zavzemanj, ki jim bomo morda že prav kmalu lahko rekli »šola« ali »smer« (npr. Neoplanta). Načelom žirije gre potemtakem zasluga, da smo v Beogradu spremljali filmski program, ki je včasih resda zašel v slepo ulico, a je bil tudi v svojih napakah zanimiv, in da smo morali srečanje z mnogimi dobrimi, a manj moderno oblikovanimi filmi poiskati v informativnem programu. Iz istega vzroka se med napovedovanjem zmagovalcev ni oglasila malenkost in žirija ob odločanju o nagradah razsojala mnogo bolj umirjeno kot ob sestavljanju programa. Kot da bi bilo njeno iskanje zares ustvarjalnega eksperimentiranja zaman, se je odrekla pretiravanju nekaterih eksperimentatorjev in nagradila tisto, kar je bilo tudi na prejšnjih festivalih v Beogradu najbolje ocenjeno: dokumentarni film, ki z jasno oblikovanih avtorskih stališč polemično posega v družbena, socialna in etična vprašanja današnjega človeka. Kvalitativna premoč takšnega dokumentarnega filma je bila na festivalu očitna. Žirija si je morala pomagati celo z zasilno rešitvijo, s prearanžiranjem enega najčistejših dokumentarcev v tako imenovano namensko skupino, da mu je lahko izrekla zasluženo priznanje. Gre za Sajkov film »Samomorilci pozor«, ki se je med podeljevanjem nagrad nepričakovano znašel med namenskimi filmi in dobil v tej skupini srebrno medaljo za režijo. Nekaj sklepov pa žiriji vendarle lahko oporekamo. Ob filmu »Dialog tovarišev z vojne fotografije« se je sicer spretno izognila v formulacijo, da dobiva film priznanje zaradi pogumnega in umnega tematskega prodora, toda tematika sama tega filma vendarle kvalitativno še ne izenačuje s celovitostjo, filmsko smotrnostjo in vsebinsko pretehtanostjo »Nostalgije vampirja«, ki je dobil enako visoko priznanje. Sploh pa je bila v dokumentarni ponudbi letos resnična gneča. Zato ni čudno, da je v njej ostalo nekaj filmov, ki bi lani dosegli visoko mesto, neomenjenih. Z eno neuradnih nagrad se je moral zadovoljiti na primer Basarov film »Odpuščeni«, čigar kompleksnost in aktualnost žiriji ni zadoščala niti za diplomo, katero je prejel občutno manj homogeni, s prvinami igranega filma prepleteni »Spomenik«. Mogoče nas je zadnja leta neposrednost filmov, oblikovanih v smernicah ali v duhu filma-resnice, anketnega in neposrednega filma, razvadila. Standardni dokumentarec klasične smeri se mora resnično potruditi z vso prefinjenostjo stilne čistosti, da izzove našo pozornost, da si pridobi naše priznanje. Nevarno moteči postajajo v njem vsi aranžmaji in konstrukcije. Manj krivični smo, kadar jih zasledimo v poljudno propagandnih temah, kakršne na primer prinaša na platno Zastava film, ko govori o življenju vojakov. Mnogo teže odpustimo premik iz dokumentarne neposrednosti v aranžirano posrednost v tematiki, ki je socialno kritično angažirana. že dve leti zapored smo tako napako zabeležili pri uglednem režiserju Rudolfu Sremcu. V nasprotju z bogato paleto dokumentarne tematike, ki je na festivalu v obeh sekcijah tudi številčno dominirala, so se v tekmi za priznanja občutno razredčile vrste igranega filma. Do najvišjega mesta se ni povzpel nobeden. S srebrno medaljo je obveljal za najboljšega mladi Karpo Ačimović-Godina, slušatelj ljubljanske Akademije za gledališče, film, radio in televizijo, ki je svoja filma realiziral v programsko zanimivo zasnovanem zagrebškem Filmskem avtorskem studiu. Kljub zelo prijetni svežini njegovega filmskega izražanja pa je vendarle težko razumeti, da med igranimi filmi ni bilo s strani žirije pohvalne besede za resda preprosto in konvencionalno, a smotrno in dramaturško dognano Vukotićevo moraliteto »Madež na vesti«. Še bolj očitno zapostavljen se mi zdi v odločitvah letošnje žirije izvrstni Bourekov film »Kapetan Arbanas Marko«, ki je nova poglobitev in vizualno estetska izpopolnitev lanske uspešno zastavljene kombinacije risanke in kolaža z izrazito folklorno motiviko (»Bečarac«). No, tako kot lanska je tudi letošnja žirija prepustila mednarodnim filmskim pregledom, da popravijo njen spodrsljaj. In ko smo že pri mednarodnih festivalih. letošnji jugoslovanski delež bo na njih lahko zelo ugleden, če bomo filme za posamezne prireditve izbirali s pravim posluhom za atmosfero in cilje vsakega festivala, namenjenega kratkemu filmu. Naši avtorji so letos v tej zvrsti povedali veliko. STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-03-29-30_10189-10190
Javi napako na oder@slogi.si.