Velenjsko gledališče trenutno brez igralcev
Dušan Željeznov, Ljubljanski dnevnik, 31. 3. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Na rob stoletnice slovenskega gledališča
Velenjsko gledališče trenutno brez igralcev
V Velenju imajo eno najlepših in najmodernejših gledališč pri nas. Trenutno ni v Velenju nobene gledališke skupine. Pomagajo si z Ljudskim gledališčem iz Celja
Že njegov videz, še bolj pa govorica, da o zavzetosti sploh ne govorim, sta ob prvem vtisu pričali, da gre za človeka, ki mu deske res »pomenijo ves svet« in je za njih pripravljen v ljubezni, navdušenju in privrženosti tudi zgoreti.
V mislih imam namreč Rudija Hrovata, upravnika kulturnega doma v Velenju, režiserja in sploh vnetega kulturno-prosvetnega delavca. Ko sva tako sedela v njegovi pisarni kulturnega doma v Velenju, za katerega je moč reči, da je eden najlepših pri nas, najmodernejši pa vsekakor glede gledališke tehniške opremljenosti, ki bi mu jo zavidalo marsikatero naše poklicno in ugledno gledališče, sem takoj občutil tisto nesorazmerje med stvarnostjo in željami, ali bolje, nad kulturnim domom na eni strani in neizrabljenostjo ali neizkoriščenostjo odra samega na drugi strani. Kje so torej vzroki, da trenutno v Velenju ni aktivne amaterske igralske skupine, ki bi lahko tako polno izkoriščala naravnost idealne pogoje za igranje.
»Gledališka tradicija v Velenju je prav tako stara, kot je stara podobna tradicija v vseh naših delavskih središčih. Pred vojno je tu delovala gledališka skupina takratne delavske Svobode in bila je zelo aktivna, čeprav še zdaleč ni imela takšnega prostora in pogojev za svoje udejstvovanje, kot jih imamo danes.« je začel Rudi Hrovat, potem pa je nadaljeval:
»V prvih povojnih letih se je delo naše Svobode širilo, vendar beležimo od takrat upadanje gledališke dejavnosti v Velenju. Morda so bili vzroki za to na eni strani prav v novem kulturnem domu, na obisk katerega smo šele morali začeti privajati naše ljudi, predvsem seveda rudarje, in prav tako v repertoarni politiki takratnih amaterjev, ki so igrali celo Sartra in le-ta seveda ni naletel na takšen odmev med publiko, ki smo jo morali šele začeti vzgajati.
Za amaterji se je v sezoni 1962/63 pojavil tako imenovani Mladinski oder, v katerega so se vključili predvsem mladinci, v glavnem gojenci rudarske šole. Zanimanje za sodelovanje pri Mladinskem odru je bilo izredno veliko, saj je gledališka skupina mladih reševala tudi njihov pedagoški problem, ko jih je odtegovala ulici in bogato izpolnjevala njihov prosti čas. Tem mladim ljudem, tako kot meni, ki sem vodil to skupino, pri študiju odrskih del ni šlo za vrhunsko uprizoritev, temveč predvsem za lepoto odrske besede in užitka v njej. Tako smo med drugim pripravili tudi Romea in Julijo, pa četudi so priprave za premiero trajale nič manj kot pol leta.
Ker so bili člani Mladinskega odra v glavnem vrstniki, so tudi vsi istočasno odšli na odsluženje vojaškega roka in tako je ta skupina, žal, upam pa, da samo začasno, prenehala z delom.
»Torej trenutno nimate nobene gledališke skupine?«
Odgovor je bil kratek in tudi malce otožen: »Ne.«
»Kako pa potem rešujete problem gledaliških uprizoritev?« smo silili z novimi vprašanji v Rudija Hrovata.
»Predvsem si pomagamo z gostovanjem poklicnega Ljudskega gledališča iz Celja. Tako imamo z njimi dogovorjen letni abonma za osem predstav, dve nadaljnji predstavi pa sta v tem abonmaju koncertnega, oziroma glasbenega značaja. In z abonmajem smo uspeli. Dvorana šteje 396 sedežev, lani pa smo imeli aboniranih 264 mest. Letos je stanje še boljše, saj imamo aboniranih kar 310 sedežev. Ob zadnjem gostovanju Celjanov s »Krčmarico Mirandolino« pa se je zgodilo, da je zmanjkalo sedežev in sam sem moral še nanositi stolov v dvorano. Morda je zanimivo še to, da imamo kot abonente tudi Slovenjgradčane, ki prihajajo kot gledalci s svojimi avtobusi na ogled naših predstav.«
»In kdo financira te predstave?«
»Delno financira naš abonma naša Svoboda, delno pa tudi sklad SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti.«
»In za konec, kakšne so perspektive vašega domačega odra?«
»V tem smislu sem optimist. Ko se bodo vrnili člani našega Mladinskega odra iz vojske, bodo zagotovo spet stopili na deske. Poleg tega imamo tu tudi gimnazijo, letos je začel s poukom tretji razred, od koder si prav tako obetam mnogo dobrih in navdušenih privržencev gledališča. Zato tudi že razmišljam, da bi na jesen začeli sezono z Dobrim vojakom Švejkom. Res je, da je naš lepi in tehniško odlično opremljeni oder trenutno brez naših igralcev, vendar upam, da bodo naše deske v kratkem spet oživele in da bomo tako nadaljevali v Velenju z gledališko tradicijo, ki je dolga in živo prisotna tudi pri nas,« je zaključil Rudi Hrovat. In tudi mi smo se pridružili njegovemu mnenju, želji, pa tudi optimizmu.
DUŠAN ŽELJEZNOV
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Ljubiteljsko gledališče
- Osebe
- Dušan Željeznov
- Producenti
- SLG Celje
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-03-29-30_10197-10198