Virtuoznost igre
Vasja Predan, Delo, 31. 3. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
IX. festival malih odrov Del
Virtuoznost igre
Queneau: »Stilne vaje«, Čašule: »Partitura<<
OD NAŠEGA POROČEVALCA
SARAJEVO, 30. marca.
Sarajevski festival je po odrskih interpretacijah poezije domala že v nekoliko nestrpnem ozračju slednjič dočakal dva večera pravega gledališča in z njima vred dvoje predstav, ki sodita v konkurenco.
Izjemen gledališki dogodek je bil nastop Komornega odra študentskega centra iz Zagreba z odrsko adaptacijo znane knjige sodobnega francoskega pesnika Raymonda Queneauja »Stilne vaje«. Vsebinski domislek tega dela je popolnoma vsakdanja, na pogled komaj opazna anekdota: nekega dne je v pariški tramvaj vstopil dolgovrati mladenic, neolikano je stopil na nogo starejšemu gospodu, prav tako neolikano je vpričo priletnih dam zasedel prazen sedež in se dve uri kasneje znašel pred glavno pošto, svarč nekega starca, da ima narobe prišit gumb na hlačah. To je poenostavljeno povedano — vse. Tu pa se začne Queneaujeva virtuoznost. Pisatelj namreč to preprosto anekdoto v obliki stilnih vaj ali nekakšne literarne telovadbe variira na nič manj kot 99 načinov, nekakšnih stilističnih receptov, kot jim sam pravi: tako kot jo doživi in pripoveduje množica različnih ljudi, različnih poklicev in različnih temperamentov, različnih narodnosti in različnih dialektov, vse do zadnje variante, do neartikulirane pripovedi. Te zares virtuozne variacije, polne esperita in ironije, nato pa tragike in nerazumnosti, odsevajo s humorjem filozofa in bliščem stilista, prelivajoče se, a vendar omejene možnosti literarne oblike, z njo in prek nje pa tudi čedalje bolj očitno omejene možnosti medčloveškega sporazumevanja.
Prevajalca in odrska prirejevalca Tonko Maroević in Tomislav Radić ta je stilne vaje tudi režiral sta iz vseh 99 variant seveda izbrala le najbolj značilne in gledališko učinkovite ter jih iz Pariza lokalizirala v Zagreb in na Hrvaško. Opisano anekdoto tako pripovedujejo: zdravnik, biolog, Dalmatinec, zagrebška malomeščanska milostljiva, miličnik, cipa, domoljub, kolerik, patetični pesnik, mož ki se smeje, učiteljica, ženska ki joka, itd., vse do trenutka, ko se možnosti zapro in ostane zgolj še neartikulirano jecljanje.
Adaptacija je upravičena, zlasti z vidika jezikovno-dialektalnih možnosti, a z lokalizacijo je izgubila nekaj bistvenih razsežnosti izvirnika. V tem je tudi poglavitna slabost tega posega, ki pa je dal režiserju Radiču in igralki Miji Oremović in igralcu Peru Kvrgiću skoraj neomejene oblikovalne možnosti variranja. Režiserjeva zamisel je pravzaprav bila zasnovana že v adaptaciji, žal pa je navzlic vsej domiselnosti preveč poudarjala posmeh in zabavnost, manj pa groteskni ritem, ki bi celotno zamisel stopnjeval do neartikulacije, kot sklepne poante besedila. Zato pa sta oba igralca resnično imenitno izrabila možnosti avtorjeve in režiserjeve zamisli: Mija Oremović je izzvala za posamezne variante le nekaj aplavzov, medtem ko je Kvrgić različne tipe tako virtuozno in tako polnokrvno igralsko nadgradil, da je vsak kompliment, ki bi ga izrekli, le skromna označba briljantnosti, ki smo jo videli in ki smo ji med predstavo nenehoma ploskali.
Manj sreče je doživel Dramski teater iz Skopja, ki je predstavil dvodejanko Koleta Čašula z naslovom »Partitura za Mirona«. Gre za jedko in kritično satiro na stalinski kult osebnosti, na brezumno prilagodljivost podrejenih in na njihov evforičen odnos do detroniziranih oblastníkov, za posmehovanje portretomaniji in dogmatizmu — skratka za razgaljanje pojavov in mitov, ki je z njimi še ne tako davna preteklost bila preobložena na vseh ravneh in ki živi tudi dandanes v širokem spektru, recimo med kitajskim fanatizmom in ameriško histerijo. Seveda je ta motiv doživel že veliko število interpretacij, čašule pa ga je po svoje izvirno dramaturško zasnoval, a ga ni izpeljal, realiziral ga je stereotipno, publicistično suho in neliterarno. Predstava skopskih umetnikov je bila skrbna in vizualno bogata, dasiravno eklektično zamišljena, veljavo pa ji je skušala dati le domiselna in z ekspresionistično odrsko govorico uresničena režijska, scenografska in kostumografska zamisel mladega nadarjenega režiserja Ljubiše Georgijevskega. To zamisel so skopski igralci disciplinirano in kultivirano izvedli.
S pravimi gledališkimi predstavami so se relativno razživeli tudi kritični dopoldanski pogovori. A polemična gorečnost sobesednikov je še zmerom nekam premirna. Tudi to je odsev dogodkov na odru.
VASJA PREDAN
Ta članek še ni bil pregledan.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-03-29-30_10207