Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Najti samega sebe

Andrej Inkret, Delo, 7. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Najti samega sebe Nastop »Pirandellovega gledališča« iz Rima v ljubljanski Drami — Zanimiva Rossella Falk v osrednji vlogi »Najti samega sebe«, v izvirniku »Trovarsi«, je sicer manj znano besedilo iz dolge serije petinštiridesetih gledaliških iger, kolikor jih je vsega v prvih treh desetletjih tega stoletja sestavil italijanski dramatik Luigi Pirandello, vendar ga je očitno mogoče uvrstiti med reprezentativne ponazoritve pisateljevega pojmovanja gledališča oziroma sploh človeškega prebivanja. To prebivanje je, po njegovem, neusmiljeno razpeto med realnostjo in videzom, neprenehoma tavajoče in razbito in, kajpada, tudi neusmiljeno trpeče v svoji razdvojenosti, ki je ni mogoče premagati. Naj si človek še toliko prizadeva doseči identiteto, zbrati svoje prebivanje okrog čvrste in predvsem - kot se temu pri Pirandellu pravi »avtentične« resnice ter se tako utemeljiti luči nekakšnega višjega zanesljivega »smisla«, pada zmerom znova in zmerom bolj pretresljivo trpeče nazaj v izgubljenost, razklanost, v razliko, v kateri se videz vseskoz razkriva za edino dosegljivo ali stvarno resnico, resnica pa sama spet ne more biti drugega kot negotova, zagonetna »prazna« iluzija. To seveda ne more pomeniti drugega, kot da je »avtentična« resnica človeškega prebivanja nekaj relativnega, spreminjajočega se, nedoločljivega in obenem brezupnega.. Tako tudi v mukah igralke Donate, ki jih uprizarja igra »Najti samega sebe« — ogledati smo si jo mogli v sredo zvečer v ljubljanski Drami, kjer jo je v režiji Giorgia de Lulla predstavilo »Pirandellovo gledališče« iz Rima. V mukah tedaj, ki jih preživlja igralka, razpeta med gledališkimi vlogami in civilnim življenjem; med teatralno ljubimko velikega sloga in zavorami, ki ji onemogočajo, da bi ljubila neponarejeno in globoko tudi »v resnici« ... Kje odkriti, se pravi »najti« in utemeljiti sebe, pristno in pravo: v svetu bleščečih iluzij, na gledališkem odru, ali v objemu mladega, neposrednega in čutnega, zgolj »oprjemljivim«, »naturnim«, »spontanim« ipd. rečem zaupajočega in vdanega Elyja? Odreči se teatru (se pravi, videzu) v imenu avtentičnega, »resničnega« življenja ali narobe pristati, da tudi življenje samo ni drugega kot teater, to je, iluzija, bleščeča goljufija, v kateri igra človek brez števila vsakršnih vlog, ne da bi moral zares poistovetiti katero izmed njih — teater torej, v katerem identitete ni mogoče doseči. Pirandellova igralka Donata ostane v teatru, brez civilne rešitve v ljubezni in s to poanto, da je »vse resnično in spet vse neresnično« in da je edino, ki šteje, nazadnje le ustvarjanje, kreacija, »igra«, v kateri se resnica zmerom sproti ustvarja pa zmerom spet izginja: pristane tedaj na negotovost, razdvojenost, bolečino, praznino... Rimski igralci so jo igrali, to težavno in razblinjeno igro, z zanosom romantičnega teatra, velikih gest in še večjih, še bolj ganljivih čustev. Pirandellovo besedilo o relativizmu, ki se mu življenje ne more izmakniti, o igralki, ki zunaj gledališkega odra prave ljubezni ne zmore, ki jo ljubijo vsi, kar jih je med občinstvom, pa vendar nihče »zares«, in ki je na koncu, ko pade zastor, vedno znova sama in ogoljufana so uprizorili kot ganljivko, ki je z zavidljivo doslednostjo in gotovostjo vztrajala do konca v svojem visokem, »usodnem« slogu. Za miselne razsežnosti in konsekvence pisateljeve umetniške ideologije se uprizoritev po vsem videzu ni zanimala, vsa se je predajala Donatini zgodbi, njenim čustvenim dilemam, njeni žalosti, razdejanju, njeni malone tragični ljubezenski nemoči... Tako se je Pirandellova igra, konec koncev, zanesljivo spreminjala v melodramo, ki pa ji ni bilo mogoče odrekati koherentnosti in sentimentalnih efektov — v zamisli ne v izvedbi. Uprizoritev je bila seveda postavljena s posebno mislijo na osrednjo igralko, tako da so ji bile druge figure docela podrejene, brez pravih kreativnih priložnosti, zgolj nekakšna asistentura njenega problema. Izjema je bil morda Ely, Donatin ljubimec, ki ga je odigral Ugo Pagliai z enim zamahom in izrazno močjo, ki ni bila manjša od tiste, ki jo je odkrivala Rossella Falk v glavni vlogi. Ta je povsem naravno gradila svojo Donato predvsem z ganljivimi prikazi nenehnih emocionalnih vzponov in padcev, ekstaz in dvoma, kakor pač obsedajo junakinjo. Bila je odrska zvezda starega sloga, rafinirana dama, ki ve, kakšna so pota gledaliških stikov med komedijantom in avditorijem, in tudi, da ni teater drugega kot goljufija, čarovnija. Skratka: rafinirana, čvrsto nadzorovana, ganljiva igra, ki je brez težav nadigrala svoje partnerje. Ljubljanski produkciji rimskega »Pirandellovega gledališča« ni mogoče očitati neizrazitosti: je pa to teater, kakršnega skorajda ne poznamo več, teater vélike emocije, ki ne skriva svojih melodramatskih poudarkov, in obenem teater igralskih zvezd, okrog katerih je nanizano vse, kjer je vse drugo le sekundarno. ANDREJ INKRET

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1975-03-01-31_799-12
Javi napako na oder@slogi.si.