Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Historični Pirandello

France Vurnik, Dnevnik, 6. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
MNENJA, KRITIKE, OCENE Z GLEDALIŠKIH ODROV Historični Pirandello Luigi Pirandello, znamenita osebnost italijanske književnosti prvih štirih desetletij tega stoletja, je pri nas kaj malo znan kot dramatik, čeprav je napisal 44 odrskih del. V zadnjem času so njegove igre uprizarjali le v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu (Le premisli, Giacomino), sicer pa je bilo njegovo dramsko delo na slovenskih odrih preskušeno le z besedili Šest oseb išče avtorja in Henrik IV. Toda to je že daleč. Prav zato je napoved gostovanja Pirandellovega gledališča iz Rima v ljubljanski Drami izzvala zanimanje občinstva, ki je napolnilo dvorano, da bi na novo spoznalo Pirandellovo gledališče kot pojem. Toda izkazalo se je, da Pirandello kot dramatik izgublja na pomenu, kar že dolgo ni skrivnost, čeprav je sklep na osnovi enega samega dela, napisanega leta 1932, ko se je avtorjevo življenje že stekalo h koncu (1867-1936), neutemeljen. Igra z naslovom Trovarsi, kar pomeni Najti se, ki so jo sinoči izvedli rimski gledališki gostje z južnjaškim temperamentom in nemalo privzdignjeno teatraliko, razkriva erotične in kreativne dileme uspešne igralke Donate Genzi, oziroma njen napor, da bi se našla, da bi spojila oba skrajnostna pola - igralsko iluzijo in življenjsko resničnost, ki ju je avtor, to je že treba reči, na silo razdružil zato, da je pač nastala igra. Da bi bila njena dilema še bolj podkrepljena, jo je v resnično življenje dal pospremiti človeku, ki prezira gledališče, ker je pač stvaren človek in mu ne zadoščajo iluzije. Problem, ki ga je težko aktualizirati, če že ne kar nemogoče. Težko je z našega zornega kota soditi o tem, ali je bila uprizoritev tega dela v režiji Giorgia de Lulla avtentična ponazoritev Pirandellovega gledališča. Na masivni, realistični sceni, ki je bila v prvem dejanju konstruirana atraktivno, potem pa le funkcionalistično, so se nizali prizori, podani z značilno italijansko teatrsko izraznostjo, ki pa so prehajali v forsirano izražanje, lahko bi rekli v votli patos - temu pa tudi Pirandello ni bil naklonjen. Tako rekoč dvakratna osrednja oseba predstave je bila igralka Rossela Falk, ki je upodabljala lik igralke Donate in se v vsakem pogledu identificirala z njo. Pokazala je širok, uglajen in z vso svojo pojavnostjo simpatičen profil, dokler je ni potegnila v svoje ekspresionistične vrtince identifikacija z Donato. Preobilico igralske radoživosti je pokazal Ugo Pagliai v vlogi Donatinega ljubimca Elyja, začetek predstave pa je intoniralo več igralcev z večjim obetom kot ga je igra potem izpolnila. Bil je zgodovinski Pirandello in ni segel v živo; ljubljansko občinstvo pa je goste nagradilo ob koncu predstave s primernim spoštovanjem. FRANCE VURNIK

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1975-03-01-31_799-12
Javi napako na oder@slogi.si.