Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica Vinko Cuderman: Trnov pot grešnega puntarja Jerneja

Aleš Berger, Naši razgledi, 21. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
drama Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica Vinko Cuderman: Trnov pot grešnega puntarja Jerneja Aleš Berger Težave — kaže, da kar nepremostljive — se pri tej predstavi začnejo z besedilom: »Trnov pot grešnega puntarja Jerneja«, kot ga je v štirih podobah popisal Vinko Cuderman, je namreč vse prej kot domišljena in sklenjena odrska predloga, pa čeprav skuša pripovedovati o človeških stiskah nekoč in danes na realističen, prizadeto neposreden način. Česa vse ne najdemo v tem delcu: kmečkega punta, na hitro sklenjenega in brž opuščenega, izdaje, ki jo nad Jernejem, voditeljem punta, zagrešijo njegovi omahljivi tovariši, ko ga, zato, da bi se sami rešili, predajo grajski gospodi, pa verske stiske Jerneja in njegove žene in, slednjič, dovolj poudarjeno, njune in njunih sovaščanov erotične zagate. A vse to — kolektivno in zasebno stisko — nam delo ponuja precej navrženo, in v razmerjih med osebami, ki bi sicer želela biti natančno izrisana, dovolj šibko utemeljeno: nepričakovani preobrati, nenadejani posegi in težko umljive, na hitrico sprejete odločitve — vse zapisano krvavo zares, z namenom prepisati iz pravega življenja storijo, da dela ni mogoče sprejemati ne kot poročila o tragični, nemara kar simbolični poti puntarja Jerneja, ne kot posamezne, v pretresljive podobe zaokrožene postaje s te poti, ampak se nam izkaže za hladno, precej prepozno sestavljeno kombiniranje razmerij med ljudmi in človeških usod. Hladna, čeprav ne nepremišljena, je bila tudi novogoriška predstava, ki smo jo videli na Tednu slovenske drame v Kranju. Režiral jo je Marijan Bevk in zanjo pripravil tudi sceno; nobenega navedenih vsebinskih vozlov ni v njej izpostavil v tolikšni meri, da bi se lahko nanj oprl in na njem gradil, ampak jih je skušal posredovati enakopravno, kot so se pač po avtorjevi volji razvrščali po besedilu; v njem je tvegal eno samo korenitejšo rokado, a še ta se, skoz zaris predstave, ni izkazala za utemeljeno, ostajal je, in to mu gre najbolj zameriti, pri hudo statični ponazoritvi zadreg Cudermanovih oseb in samega besedila. Pač: bilo je v predstavi čutiti precej posluha za čisto odrsko arhitektoniko, za očesu privlačne prostorske in svetlobne rešitve, a malo je bilo prizorov, kjer so ti prizori besedilo nagradili ali poglobili, prej se je zdelo, da so od njega bežali in se zakrivali z njemu tujo odrsko govorico. Med uspešnejšimi — ker so intenzivno ilustrirali in posredovali besedilo, hkrati pa našli učinkovit odrski izraz — je treba omeniti prvo javljanje nesrečne Veronike in ječarjevih posegov. Nastopajoči so se, ne preveč prepričljivo, podrejali zasukom v besedilu — to velja zlasti za Matjaža Turka v naslovni vlogi in za njegovo ženo, ki jo je igrala Metka Franko, in za Tejo Glažarjevo kot Veroniko — v sklepnih prizorov so se reševali v enoplastno podane like so bili Iztoka Jereba, puntarska četverka, nekoliko manj nori Janž Iva Barišiča. Vidneje je besedilo, ki mu ga je nudila vloga Ječarja, izkoristil Stane Leban, a nemi del njegove odrske navzočnosti se ni spremenil v grozljivo posmehljiv odmev in porog dogajanja na odru. Treba je torej, pri vsej naklonjenosti, ki gre delu Primorskega dramskega gledališča, iz Nove Gorice, ugotoviti: »Trnova pot grešnega puntarja Jerneja« je precejšen repertoarni nesporazum, ki ga odrska upodobitev ni mogla prekriti.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.