Dvakrat skrčeno
Stanka Godnič, Delo, 5. 3. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dvakrat skrčeno
Beograjski festival dokumentarnega filma opozarja na zastoj v produkciji igranega filma
OD NAŠE POROČEVALKE
Prvi pregledni podatki, ki se jih je posrečilo zbrati šele ob začetku festivala, govorijo, da se je proizvodnja dokumentarnih in kratkih filmov pri nas v minulem letu občutno zmanjšala. Vsi domači proizvajalci so ponudili prirediteljem komaj 88 del. Organizacijska in finančna kriza, ki je predlanskim skrčila puljski festival, je letos odzrcalila svoje posledice v Beogradu. Nekdaj tako močan proizvajalec, kakršen je na primer, Dunav film, je za festival pripravil komaj devet del. Da kriza ni le finančne narave kaže primer Sutjeska filma, ki ima od petih prijavljenih v konkurenci en sam film. Po drugi plati pa se je delo razmahnilo v hišah, ki so veljale za srednje in majhne. Viba film se je s trinajstimi filmi in enim koprodukcijskim povzpel kar na drugo mesto in bo v konkurenci nastopil z osmimi deli, novosadska Neoplanta je »prodrla« na celi črti in ima vseh svojih pet filmov v konkurenci.
V skromen kupček prijavnic pa je letos pod vodstvom predsednika selekcijske komisije, Fedorja Hanžekovića krepko posegel tudi kvalitativni izbor. Za uradni nastop je upošteval le 52 del. Če smemo soditi po strokovnosti in objektivnosti žirije, smo potemtakem še vedno najbolj močni in ustvarjalni na področju dokumentarnega filma (32 del v konkurenci, 14 v informaciji), ter animiranega filma (10 v konkurenci, eden v informaciji), najslabše pa nam gre v kratkem igranem filmu (pot v konkurenco se je odprla le trem filmom, deset jih je ostalo v informaciji).
Od skromneje zakvašenega in selekcijsko krepkeje ugnetenega filmskega hlebčka smo v otvoritvenem sporedu odlomili prvi krajček. Naše lakote po dobrem filmu ni potešil, čeprav je bilo v njem nekaj slastnih grižljajev. Najbolj zanimiva so vselej presenečenja, zato začnimo z njimi. Prvo je prišlo iz Titograda in je pod naslovom »Z zakonom zaščiteno« predstavilo na goli verbalizem omejeno skrb za varstvo bogatih zgodovinskih in kulturnih spomenikov Črne gore, kateremu ne more zajeziti posledic globoka zavest posameznikov. Film govori o naravnost termitskih pojavih okoriščanja z davnim gradbenim materialom za današnji malomeščanski standard. Opozorilo je bilo izrečeno brez patetične jokavosti, z duhovitim posmehom in zgodovinskimi paralelami, ki niso od muh. Vsebinsko se na ta film prav dobro navezuje režijski debut dolgoletnega snemalca Petra Lalovića, ki je z odlično posnetim »Hrčkom« naredil veliko več kot zgolj zoološki film, skorajda parabolo o neupravičenem bogatenju na račun tujih žuljev. Debut je tudi film karikaturista Slobodana Milića »Akvarij«.
V dosedanji vrh, kjer pa bo zagotovo ostal do konca, se je uvrstila poetična sodobna pravljica s čustveno navezavo na čas NOV »Kobilica« Dušana Vukotića. Kombinacijo animiranega in igranega filma je režiser spletel iz motiva mladinske črtice Branka Jurca »Gregec Kobilica«, pritegnil k sodelovanju naša koprska animatorja Marinška in Steinbacherja ter snemalko Veko Kokaljevo, tako da film velja tudi za slovenski dosežek. Zato smo njegove kvalitete še bolj veseli, saj uveljavlja spet starega, dobrega Vukotića iz »Surogata« in »Igre«.
Matjažu Klopčiču lahko menda že kar čestitamo za nagrado, saj s svojim filmom »Kras pravljična dežela« tekmuje v kategoriji namenskega filma le še z enim tekmecem, za kategorijo pa sta razpisani dve nagradi. Sicer je »Kras« kulturno oblikovano turistično informativno delo z občutno šibkejšim besedilom kot podobo.
Uvodni festivalski film je bil »Več kot bratstvo«. Oblikoval ga je Zvonimir Saksida, ki je kot deček doživel usodo štajerskih izgnancev v Srbijo in njeno veliko gostoljubje. Temo (dolžan bi se ji bil pokloniti slovenski proizvajalec) je razvil ob reportaži o tako imenovanem »vlaku prijateljstva« na trenutke zelo osebno prizadeto in prepričljivo, vse njene širine in globine pa na ta reportažni način ni mogel zaobjeti. Ponuja se misel o izbrušenju detajla do simboličnega pomena kot boljša filmska pot. Dva nadaljnja filma, novosadsko »Pozorje74« in skopsko »Srečanje«, nista vztrajali niti pri informativnosti dokumenta niti pri slikovitosti impresije, neodločnost pa nikoli ne da dobrega rezultata.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Osebe
- Matjaž Klopčič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-03-01-31_799-7