Vtis je premalo
Stanka Godnic, Delo, 6. 3. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Vtis je premalo
Neuspešen nastop »filmskih učencev« — Izenačen slovenski delež — Profesionalci izločeni — Posluh za socialno
OD NAŠE POROČEVALKE
S precejšnjim zanimanjem smo pričakali prve filme, ki se niso uvrstili v uradni spored 22. festivala jugoslovanskih dokumentarnih in kratkih filmov, saj je vselej zanimivo slediti čutu in razsojanju selekcije na imaginarni meji med še dobrim in manj vrednim. Tudi na letošnjem pregledu naših kratkih filmov naletimo na nekakšen mrtvi prostor, na skupino filmov, za katere je bolj kot trdno ovrednotenje obveljalo naključje in jih usmerjalo v ta ali oni spored. Tako n. pr. ne vemo, zakaj je v informativni sekciji ostal Godinov film »Slovenski kulturno zgodovinski spomeniki«, s festivalskim emblemom pa nastopata Klopčičev »Kras« in Duletičeva »Razstava slovenske gotske plastike«, medtem ko čakajo »Slike iz galerije« istega avtorja na svoj termin v informativnem sporedu. Saj so vsi ti filmi v prefinjenosti likovnega oblikovanja, impresije in estetiki filmske govorice med seboj povsem izenačeni.
Edino vprašanje, ki se ob njih odpira, je vprašanje informacije, ki naj jo vtisu doda beseda ali govorica. Kot je bilo v Klopčičevem filmu govorice skorajda preveč, je bilo v obeh drugih filmih opozoril premalo. Informacijo dajeta oba filma le bližjemu poznavalcu obravnavanega gradiva. Kompozicije filmske slike pri Karpu Godini ne bi prav nič motili napisi krajev, kjer so spomeniki na ogled Hrastovlje, Crngrob, Celje, Brežice itd. Korak dalje je v tem pogledu naredil Duletič, ki je opozoril na čas nastanka umetnin, tudi on pa ni povedal, kje jih je mogoče občudovati.
Z dokaj zanesljivo roko pa je selekcija izločila iz festivalskega sporeda skupino kratkih filmov igrane zvrsti, izdelke beograjske fakultete za dramsko umetnost. »Karusel«, »Legenda« in »Halucinacije« so povedali predvsem to, da so vzgojitelji zelo benevolentni do (mladostno neurejenega in prenapetega) poskušanja, oziroma, da jim je dovolj, če se študent izživlja v zelo nebogljenem posnemanju. Pa tudi tedaj, kadar ima študent le kaj povedati, se očitno ne potrudijo, da bi mu pomagali oblikovati filmsko jasen stavek. Na napakah se pač učimo. Bili pa so časi, ko so beograjski filmski študentje nastopali (nemara preveč zaletavo?) z bolj pogumno avantgardnimi ali bolj jasno oblikovanim študijskimi prvenci. Na povprečju šolskega poskušanja je obtičal tudi igrani film iz proizvodnje profesionalne (FRZ Beograd), Lakovićev »Plišasti medvedek«, ki si ni prišel na jasno niti glede vsebinske idejnosti, niti glede diletantske okornosti. (Emigrant, očitno terorist, ki se je ilegalno vrnil domov, odneha v svojem maščevalnem načrtu obračuna z »nezvesto« ženo.)
Večerni uradni spored je postavil v ospredje kvalitete ali vsaj zanimivosti skupino socialnih tem. Prvoslav Marić (Neoplanta) je v svoji reportaži »Otroci revolucije« o vojnih sirotah, ki so jih vzgajali v varstvenih ustanovah, izrekel tudi pogumno, bolečo resnico o naših družbeno razvojnih ovinkih: vzgajali ste nas za idealno družbo, ne za takšno, v kakršni smo se znašli in morali zaživeti v njej.
Peter Krelja (Zagreb film) je v »Vrnitvi« načel boleče vprašanje otroškega begavstva, ki ga pogojujejo neurejene, nehumane družinske razmere. Film, proklamiran za dokumentarnega, pa prehaja v svoji strukturi v igrano ali vsaj zelo očitno režirano pripoved, kar mu jemlje udarno moč.
Toni Tršar in Jože Pogačnik (Viba film) sta v »Poti k sosedu« odkrila zanimivo, čeprav ne tipično poglavje našega zdomstva, položaj težkih invalidov, ki so za svoje nesreče v tujini dobili za naše pojme pravljično visoke odškodnine, pa vendarle ostajajo za vselej oškodovani. Izbor teme je boljši, kot jasnost njene obdelave.
Pod dolgim naslovom »O nekaterih infinitezimalnih in invazijskih aspektih industrijske revolucije v današnjih ruralnih strukturah« je Sveta Pavlović (Dunav film) namesto sociologiziranja ubral veselo plat in mehanizacijo vasi ter z njo prihajajoče socialne spremembe, predstavil s paralelo podkovanja vprežene živine in varjenja dotrajane fička. Dobro in duhovito. Slikovitost slavonskega življa, njegove širine, ki se z otroško iskrenostjo spušča v megalomanijo, pa obenem nekaj zanimivih pastirskih iger, je v okviru zapisa o kmečki olimpijadi »Stare igre« pokazal Rudolf Sremec (Zagreb film). Nagajiva sapa je pošla nekdaj neugnanemu Jovanu Jovanoviću in odločil se je za likovni film, za njegovo trenutno dokaj kurantno plat naive v filmu »Delovni ljudje umetniki«. V katerem je našega Repnika počastil tako, da je med Bachove note spustil nekaj taktov Avsenikove polke.
Vardar film se je uveljavil v EPP kategoriji z dinamičnim »Alkaloidom«, v katerem je Stole Popov ohranil vehementnost in natančnost lanskega zmagovalnega »Ognja«, in v namenski kategoriji z »Vodo, vodo« Trajčeta Popova o polaganju cevovoda na zahtevnem kraškem terenu.
Radivoj Gvozdanović v risanki »Nezaposlenim vstop prepovedan« ni igral ravno z asi zagrebške šole. Anekdotična tema bi bila primernejša za minifilmski preblisk.
Kakorkoli, vse, razen nekaj vselej navzočih izjem kaže, da ostaja dokumentarec prvak beograjskih festivalov.
STANKA GODNIC
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-03-01-31_799-7