Žrtve navijaštva
Stanka Godnič, Delo, 7. 3. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Žrtve navijaštva
Nogomet je kratkemu filmu prehud konkurent — Bevčev film o gasilcih lep dogodek beograjskega festivala
OD NAŠE POROČEVALKE
Mnogi novinarji in filmski delavci se ihtavo zavzemajo za ukinitev selekcije, toda na popoldanskih informativnih predstavah jih v dvorani ni videti. Sploh je zanimanje za festival uplahnelo celo v profesionalnih vrstah. Od približno dvesto prijavljenih novinarjev jih je na tiskovnih konferencah mogoče našteti komaj dvajset. Tudi publika, najbrž še filmsko zasičena od festovske poplave, se festivalu ne odziva tako zvesto kot prejšnja leta. In če na takšno mlačnost pritisne še televizija oziroma njen nogometni prenos, se omaje še tako zagreta privrženost kratkemu filmu. Kar hodim v Beograd, še nisem sedela v tako prazni dvorani kot v sredo zvečer. Tretji spored festivalskih filmov je postal žrtev nogometnega navijaštva. Vsaj za nekatera dela je to resnično škoda.
Na primer za Bevčev »Ogenj in srce«. Imamo vrsto anekdot o vrlih gasilcih, ovekovečil jih je Milčinski v »Butalcih«, nazadnje so stopili še pred filmsko kamero, ki jim je v stilu lanskih kraševskih ženinov (»Prav luštno je res na deželi«) dovolila povedati tisto, kar so želeli in hoteli, ne da bi se jim zaradi prisrčne naivnosti njihovih besed kakorkoli posmehovala. Saj so povedali marsikatero pribito resnico. Jože Bevc je festival razveselil z ljubeznivim, sočnim in duhovitim filmom.
Malo posluha za nove možnosti filmske kombinacije in iskrivosti je selekcija pokazala s sklepom, ki je uvrstil Povhov splet filmskih anekdot v različnih filmskih zvrsteh in tehnikah »Selekcija« zgolj v informacijo, kjer se je morala boriti za pozornost gledalcev z vrsto bledih ponovitev in zapravljenih priložnosti. Ko je npr. televizija lanski reportaži pokazala na moč in nemoč komunista borca za pravičnejši odnos do dela in ljudi, je z isto, le nekoliko presukano temo pohitel še film. Dobili smo »Partijsko sodišče«, ki je ostalo filmsko izpovedni in oblikovani torzo, ki ni izpeljalo in do udarnosti izbrusilo svoje precej bridke poante o deviacijah v ZK, kot jih je razkrila javnosti obravnava de- kumentarec »Veliki datumi ZKJ«.
Po razpoloženju je Bevcu soroden dokumentarist Miodrag Nikolić s filmom »Na počitnicah«. Kakšne spremembe nastajajo na vasi, ki šteje štiri tisoč duš, od katerih jih skoraj tri tisoč pečalbari v Parizu, in kakšne spremembe nastajajo v ljudeh? Zabavne, v določenem pogledu celo spodbudne, ne nazadnje pa hudo bridke, saj slišimo otroke žvrgoleti v tekoči francoščini, ker pač, kot povedo, ne znajo več »jugoslovansko«.
Ce smo se doslej ustavljali pri programskem vrhu, se moramo ozreti tudi na njegova pobočja in podnožja. Če upoštevamo ob njih še informativni spored, se nam zadzi, da je v sredinih razvrstitvah selekcijska komisija žrebala in ne razsojala. V uradni spored je npr. spustila skrajno bled in okorno realiziran igrani film »Bataljon je odločil« o sojenju partizanom, ki so si prisvojili hrano. Nostalgično budi lahko le spomin na prizadetost in izpovednost starega Jankovićevega »Rdečega šala«. V konkurenci se je znašla do nerazumljivosti abstraktna risanka »Uho«, ki ne dokazuje drugega kot to, da tudi naše animatorje vznemirja ameriški »Watergate«. In tudi dober, korektno izdelan sarajevski Mrkonjićev film »Pot v življenje« o trudu za vsestransko vzgojo in življenjsko obogatitev slepih otrok ostaja v primerjavi s klasičnim poljskim dokumentarcem »Kaj je jajce v domeni registracije, ne pa tudi doživetja.
Snemalsko briljanco je razkazoval film mojstra te zvrsti Branka Marjanovića »Pahljača svetega Jakoba« iz zagrebške proizvodnje. Iz nje je prišel tudi Babićev film »Trojno življenje Dragutina Vrbenskega« o kmetu umetniku, ki svoje ambicije usmerja v tipični festivalski, ne pa zato tudi razmišljujoči film. Končno je ponovno zasvetila risana zagrebška duhovitost Zaninovićevi »Dezinfekciji« z novo introdukcijo risanih možnosti. Korektno, skrbno in prizadevno, ne pa tudi osebno prizadeto je Ljiljana Zojić oblikovala arhivski dokumentarec.
Ce ne bi bilo v tej kategoriji častnih izjem, bi rekli, da je za njene kriterije obveljalo načelo: kar je slabše, bledo, neprizadeto (narejeno pač po naročilu), naj bo namensko. Pa ne bi smelo biti tako.
Kaže, da bo treba resnično razmisliti o kategoriziranju filmov, kajti tolikšne zmešnjave, kot se je nagnetlo v tako imenovano namensko kategorijo, ne bo lahko urediti. V precej čudnem sozvočju domujejo sedaj pod njeno streho naročeni filmi vseh vrst, poljudnoznanstvena dela, kulturni filmi in poljudnoznanstveni dokumentarci, da je zmešnjava še večja, pa še propagandni filmi. Duletičeve kulturno oblikovane »Slike iz galerije« se stiskajo ob propagandnem zapisu o mineralni vodi »knjaz Miloš«, registracijski zapis o razvoju rudnika in mesta, ki je zraslo ob njem, ob risanke za prometno vzgojo itd., itd.
Naravnost zapravljena priložnost pa je polurni zapis o Gornjem Milanovcu, ki se je moral umakniti nastajajočemu Djerdapskemu jezeru in se je sprva postavil na stran prizadetih občanov, potem pa nekako pozabil na svoj namen in postal bleda faktografija z obvezno sklepno pohvalo napredku industrializacije.
STANKA GODNIČ
ZNANILKA NOVIH RISANIH MOŽNOSTI
Zaninovićeva »Dezinfekcija« v produkciji Zagreb filma je bila tudi v uradni konkurenci beograjskega festivala.
ZMEŠNJAVA V NAMENSKI KATEGORIJI — Čudno sozvočje naročenih filmov: Duletičev kulturni film »Slike iz galerije« tik ob reklamnem filmu za mineralno vodo...
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Osebe
- Zlatko Bourek
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-03-01-31_799-7