Oškodovani filmi
Stanka Godnič, Delo, 8. 3. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Oškodovani filmi
Pogled na križpotja in slepe ulice beograjskega festivala kratkometražnega filma
OD NAŠE POSEBNE POROČEVALKE
BEOGRAD, 7. marca
Lahko je stresati žolč in se javno čuditi kriterijem tiste skupine ljudi, ki jim je zaupan prvi krog ovrednotenja filmov in mu pravimo najprej selekcijska komisija, potem pa festivalska žirija. Če pa strpneje in predvsem bolj kompleksno pogledamo na pogoje in naravo njenega dela, spoznamo, da je odvisna od marsičesa, kar ni v njeni pristojnosti in moči. Zato nemara kaže v tej luči pogledati na križpotja odbiranja in na njegove slepe ulice.
Že koj na začetku festivala je selekcijska komisija nekako priznala, da ni imela najboljših delovnih pogojev. Prve dni je imela malo, zadnje dni pa preveč in obilje prepletajočih se vtisov ni spodbujalo jasnosti, zanesljivosti kriterijev. Je kriva komisija ali tradicionalno zamudništvo proizvodnje, ki ne pozna koledarskih, temveč festivalsko leto, in hiti v zadnji sapi, kar se velikokrat pozna tudi v površnosti filmov?
Producenti pa očitno ne vrednotijo, temveč vsaj v posameznih primerih od avtorja zahtevajo, da se uvrsti v selekcijo. Zahtevajo tudi od festivala in njegovega ocenjevalnega telesa. Komisija deluje pod psihičnim pritiskom, kar ne prispeva k popolni objektivnosti njenega dela.
In drugo, načelnejše vprašanje: festivala, vsaj beograjskega, naravnost kali psihoza prodiranja med izbrance. Je potem selekcija sama po sebi stimulativno rastoče dejstvo? V strukturi filmske proizvodnje je domala odveč, saj se filmski programi sprejemajo na široki javni liniji samoodločanja in samoupravljanja in so (ali bi v tem duhu vsaj morali biti) njeni dosežki prav tako javno in demokratično ovrednoteni že pred festivalskim nastopom.
Kakorkoli in iz katerega koli vzroka že, predzadnji programski dan je beograjska selekcija padla na izpitu. Sedanji in v še vidnejši meri kot poprej oškodovala vrsto avtorjev. Lahko jih naštejemo: k skupini Povhove »Selekcije«, Momčilovićevega »Partijskega sodišča« in Duletičevih »Slik iz galerije« sta včeraj popoldne pristopila še Hladnik z »Revolucijo« in predvsem Ivica Matić z »Vicami«. Kot da bi se selekcija z metlo spravila nad eksperiment in ekspresivnost.
Hladnik si je v določeni meri sam kriv, saj svoje prispodobe o popredmetenem, zavtomatiziranem svetu ljudi, ki se mu upro predmeti, igralsko in metaforično ni jasno izpeljal do konca. V njegovo dobro pa je treba povedati, da se je po vrsti bledih, da ne rečem kar neuspešnih del končno prebudil, to pa je dokazal tudi njegov dokumentarec v tekmovalnem sporedu »Puntar«, ki filmsko pogumno, slikovito in fantazijsko bogato razvija prispodobo inspiracij likovnega samorastnika. V obeh filmih je vzporedno opozoril na svoj razvoj in vizualno senzibilnost tudi snemalec Jure Briški.
Če se mlad avtor zgleduje pri mojstru, ni greh, za katerega bi se moral opravičevati, zlasti še, če je to zgledovanje pot v samostojnost. Tudi veliko drugih, že priznanih oblikovalcev kratkega filma je, kot kažejo njihova dela zadnjih let, pritegnila izrazna moč Vlatka Gilića ali kompozicijski odnos do filmske slike Karpa Godine. Ne vem, zakaj je zaradi inspiracije pri Giliću moral v informacijo nadarjeni Matić s svojimi »Vicami«, smetišča, ki hrani z ostanki in odpadki ljudi in živali.
Če naštevamo avtorje, ki so nam dali lepše festivalske trenutke od običajnih, smo pri duhovitem Vuku Babiću in njegovem filmu »Izdelava in odkrivanje spomenika velikemu srbskemu satiriku Radivoju Domanoviću ob proslavi 100-letnice njegovega rojstva«. Pod dolgim naslovom se skriva snop duhovitih iskric in vesela ugotovitev, da je režiser film posnel, tako, kot bi dogodek opisal satirik sam. Tukaj je tudi odlični, godotovsko ubiti »Marko Perov« Živka Nikolića, impresija o starcu, ki nemo opazuje življenje, kako odteka mimo njega. Malo je do takšne celovitosti manjkalo razpoloženjskemu sprehodu ob lokalni vojvodinski železnici, »Postaji« režiserja Dedjanskega.
K boljšemu skupnemu vtisu o risanih filmih sta več kakor v standardno pravljičnih »Sedmih plamenčkih« prispevala Zoran Jovanović z »Modelom« in Ranitović s »Kameleonom«. Bolj nedorečen, kot smo od njega pričakovali, je ostal Zoran Trvavanje drugih dosežkov in nesporazumov be čas po festivalu, kajti zabeležiti velja še nekaj spremnih dogodkov.
Posvetovanje o položaju našega kratkega filma se je ponesrečilo; kot dolga vrsta prejšnjih podobnih sestankov se je sprelevilo iz debate o idejnih in estetskih načelih v opisovanje proizvodnih zagat.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-03-01-31_799-7