Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Misli ob potresu

Stanka Godnič, Delo, 14. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Misli ob potresu Nocoj bo v Ljubljani in Kranju premiera domačega filma »Strah« scenarista in režiserja Matjaža Klopčiča Nocoj se bo Ljubljani in Kranju (jutri tudi Mariboru) predstavil novi slovenski film scenarista in režiserja Matjaža Klopčiča »Strah«. Če se spomnimo, da je bila nedavno tega premiera Ranflovega »Pomladnega vetra«, in napovemo za prihodnja 2 meseca še dve domači premieri, Ljubičevo in Štigličevo, smo takšne proizvodne živahnosti zares veseli. Po letih zastojev in zatikanj obljublja kontinuiteto, ki edina lahko prinese rast, brušenje, smotrno programiranje v duhu oblikovanja filmske kulturne politike. Vse to naj srečno in v čimbolj urejenih razmerah zamenja tisto, kar je naša proizvodna kinematografija dolgo let bila: v bolj ali manj ugodnih finančnih, kadrovskih, ustvarjalnih in organizacijskih pogojih zastonjsko pričakovanje celovitega rezultata v okviru širšega repertoarnega načrtovanja. Okviri so pravzaprav znani in dimenzije jim nakazujeta tudi najnovejša slovenska filma. Če je Ranflov prišel iz tiste proizvodne sfere, ki misli predvsem na polno dvorano gledalcev (kar v bistvu ni prav nič slabega, saj si nihče ne želi hermetičnih filmov), prihaja Klopčičevo delo iz druge diametrale. Iz tiste, ki ne želi zaposliti le gledalčevih oči in ušes, temveč ob (tudi materialno) ambicioznejšem načrtovanju misli, kako bo gledalca vznemirila, pritegnila v filmsko razmišljanje in ga napotila v njegovo subjektivno dopolnjevanje filma. Klopčičeva metaforika je fabulativno zelo zgoščena in se vidno opira na simboliko. Takšen filmski izraz je zelo zahteven in zapleten, v njem rado prihaja do nejasnosti ali do poenostavljanj, če ni vzgoje. Vendar pa lahko tako po vsebinski intenzivnosti kot po kultiviranosti filmskega oblikovanja, po prispevkih, ki so jih filmu dali številni sodelavci iz naše in drugih republik (ob njih se bo treba ustaviti zlasti ob govorni podobi, ki jo je njihovo sodelovanje narekovalo) »Strah« prištejemo med tista dela, ki se s slovenskih tal enakovredno vključujejo v evropski filmski prostor. Seveda pa se takšne želje spotikajo ob danosti filmskega avditorija, ki je pri nas in še kje drugje jen tako, da se mu dopolnjevati preprosto ne ljuti. Avtor, ki takšno lenobnost premaga, mora že biti silak Bergmanovega ali Viscontijevega ali podobnega kova, da doseže svoj cilj. V »Strahu« je nekaj bergmanovskega, nekaj viscontijevskega in, seveda, veliko veliko Klopčičevega. Škoda bi bilo, če bi v nekaterih vrstah našega filmskega avditorija »Strah« obveljal za žgečkljivo zgodbico o potujoči javni hiši, ki je svoje damice pripeljala v avstroogrsko Ljubljano, da bi v njej z Ljubljančankami vred doživela razburljivi trenutek potresnega strahu. »Strah« tudi ni zgolj zgodba o gospodu Franzu, voditelju te stare obrti, ki ne more uiti niti temni senci svoje preteklosti, kot jo pooseblja mulatka Shirley, niti se ne more upreti viziji svetle lepote in upanja, katero mu precej preračunljivo in hudo varljivo budi kmečko dekle Ana. »Strah« želi biti in v veliki meri tudi je globalna filmska metafora ne samo o življenju nasploh, temveč tudi o nekem trenutku naše slovenske preteklosti oziroma slovenske zavesti v nekem minulem obdobju, ki se je prelamljajo iz kmečko posestniške rustikalnosti v meščansko industrijsko razvojno perspektivo. Potres sam v njej ni le atraktivno, akcijsko filmsko dejstvo, temveč želi biti simboličen nosilec preloma med obema epohama in prav tako simbolično dejanje propada starega in začenjanja novega v ljudeh in v družbi. STANKA GODNIČ Razstava na Bogenšperku LITIJA - Trije litijski slikarji razstavljajo v galeriji na gradu Bogenšperk 37 novejših del. To so Niko Prestor, Polde Mihelič in Jože Meglič. Vsi trije so se litijskemu občinstvu že večkrat predstavili. Omenimo naj še, da bodo slikarji, ki so tudi likovni pedagogi, pripravili v isti galeriji razstavo likovnih izdelkov učencev vseh šol iz litijske občine. TESNOBA PRIČAKOVANJA — Danilo Bezlaj kot sluga, Ljuba Tadić kot gospod Franz in Neda Spasojević kot Shirley v prizoru iz Klopčičevega »Strahu«.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.