Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Med snom in resničnostjo

Branislav Rabotić, Mladina, 27. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
MED SNOM IN RESNIČNOSTJO 22. festival jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma ,,Pot k sosedu", Tršar in Pogačnik Polnih šest dni je trajal dvaindvajseti jugoslovanski festival ,,kratkega metra". Tudi tokrat smo se znašli v situaciji, da smo lahko konstatirali, kako se z našimi kratkimi filmi nekaj dogaja. Kriza v proizvodnji je bila letos več kot očitna, 52 filmov v uradni konkurenci in 36 v tkz. informativni selekciji, je za 19 filmov manjše v primerjavi z lanskim letom in 37 filmov z ozirom na predlansko leto, v odnosu še na leto preje pa za več kot 50! To torej ne more biti zgolj naključje. Tako se je torej lahko zgodilo, da letos za dve nagradi v zvrsti ekonomsko-propagandnega filma konkurirata dve storitvi! Situacija ni bila mnogo boljša tudi kar zadeva kratki igrani film, namenski ter v nekem smislu tudi animirani film. Zadosti je bilo dokumentarcev, kot ponavadi. Toda vprašanje je, kakšna je tudi njihova kvaliteta... Kriza o kateri se že vrsto let, tako eno- glasno govori je tokrat, kot kaže, večja kot kdajkoli doslej. Ali vzroki te krize zvrst filma naglo kopni? Morda pa so vzroki precej globlji in leže v splošnem sistemu s katerim je kinematografija pri nas - DELOVNO KONSTITUIRANA? Če pustimo ob strani žalostne statistične podatke o skoraj zakonitem zmanjševanju produkcije ,,kratkega metra", potem je ocena dvaindvajsetega festivala izgledala približno takole: ne samo, da je majhno število filmov kazalo na krizo, temveč je tudi njihova kvaliteta šla v prid tovrstni konstataciji. Ni zanemarljivo dejstvo, da smo letos videli samo nekaj del, ki se izločajo iz sivega povprečja - filmov, ki bi nas, saj v nečem spomnili na dobre dni našega kratkega filma. Zadosti je bilo avtorjev kot Vlatko Gilić, Krsto Škanata, Predrag Golubović, Krsto Papić. Morda je to, celo bilo dobro! Določeno število avtorjev je šele na ta način dobilo šanso, da pokaže tisto, kar zna. Sami pa so krivi, če te šanse niso vsi izkoristili. Kje je življenje? Neka zadeva postaja skoraj simptomatična, ne samo za naš igrani film temveč tudi za kratki film. Zelo majhno število stvaritev nahaja svoje inspiracije in teme v sodobnem življenju. Življenje, pravzaprav, kakor da se je umaknilo z velikega ekrana. Avtorji, po nekem čudnem pravilu, beže v prekrasne, večkrat kičasto slikovite pokrajine, impozantne industrijske objekte, moderne mestne četrti... Zdi se celo, kakor da naši filmski ustvarjalci žive v nekem prekrasnem snu, daleč od resničnosti življenja in vseh problemov, katere to življenje prinaša. Sem ter tja v kakšnem filmu začutimo, da tu nekje obstoja tudi živ človek, s svojimi nemajhnimi problemi. Zakaj nimamo kritično prisotnih, bolj angažiranih, vitalnejših filmov to je vprašanje, na katero je težko odgovoriti. Mladim ljudem, ki bi si morda želeli bolj neposrednega in kritičnega pristopa k takim temam, se ne nudi prilika. Pri nas se enostavno smatra za skoraj normalen pojav, če človek postane filmski debitant tam nekje okoli 40. leta! Verjetno je imel prav filmski kritik, je zameril festivalskim poročevalcem, da gledajo filme pod vtisom prisotne krize, skozi prizmo odsotnosti znanih avtorjev, v atmosferi produkcije, ki je v konstantnem podajanju, tako kvantitativnem, kot kvalitativnem. Morda se nam je ravno zaradi tega, zdel prenekateri film tudi slabši, kot je v resnici. Nekaj dobrih Eden najboljših prikazanih filmov v tej zvrsti je bil film Jovana Jovanovića ,,Delovni ljudje umetniki" (RADNI LJUDI UMETNICI). Avtor nam s tem filmom odpira nek novi svet, večini med nami doslej neznan, svet slikarstva naših delovnih ljudi. Jovanović s precejšnjo dozo okusa in mere, beleži odvečne likovne stvaritve delavcev, uslužbencev, študentov... iz vse države. Nemalokrat smo vznena- deni blestečo lepoto teh avtentičnih del, ki najčešče ostajajo neznana, skrita pred javnostjo znotraj zidov skromnih bivališč njihovih avtorjev. ,,POT K SOSEDU" (Put susedu) Tonija Tršarja in Jožeta Pogačnika ima za temo, žalost zdomstva. Tema ni nova, ne preveč izvirna, toda pri nas že dlje prisotna. To je zgodba o ljudeh, ki so kot se to običajno pravi, šli s trebuhom za kruhom v beli svet, iskat srečo. Njo tam ne bodo našli niti tedaj ne, če se jim posreči zaslužiti veliko denarja, celo več kot so ga pričakovali v najbolj drznem snu. V tujini ti ljudje izgubljenju. V go več, doleti jih prometna nesreča v Franciji, ki jim je navrgla za naše pojme, zelo veliko vsoto denarja, Vrniti se na svoje domove s polnimi žepi toda kot invalid, bodo nekega dne spoznali, da je njihova ,,sreča" bila predraga, brez nog ali rok so obsojeni na negotovo prihodnost, denar pa nezadržno kopni... V uradni konkurenci je bil Suad Mrkonjić edini predstavnik bosansko-hercegovske kinematografije na tem festivalu. Njegov film ,,Pot v življenje" (Put u život) je zgodba o nenavadni šoli, v kateri se uče slepi otroci. Toda ti otroci, se ne uče samo tistega, česar se morajo njihovi vrstniki v normalnih šolah, slepi otroci se v tej šoli pripravljajo za življenje. To je tema, ki bi lahko zvabila v melodramatske učinke in je toda Mrkonjić se temu pogosto uspešno zoperstavlja. Avtor, drame ne vidi samo v dejstvu, da slepi otroci nimajo normalnega otroštva, niti življenja, temveč tudi v naporu ljudi katerih skrb je, da te otroke usposobijo za življenje. Naša vest in odnos, do tistih, ki so zaradi igre usode nesrečnejši od nas, to je pravzaprav osnovni problem, ki ga zastavlja ta film. Še druge zvrsti Od ostalih filmov, dokumentarnega žanra bi lahko omenili naslednje: ,,O NEKATERIH INFINITEZIMALNIH INVAZIJSKIH ASPEKTIH (O NEKIM INFINITEZIMALNIH INVAZIONIM ASPEKTIMA) Svete Pavlovića, film ki humano in toplo govori o prodoru civilizacijskih proizvodov v takšna okolja, o pravi invaziji strojev in avtomobilov v naše vasi, ter ,,OTROKE REVOLUCIJE" (DECU REVOLUCIJE) Prvoslava Marića - film o usodi otrok padlih borcev in vojnih sirot, študijski in raziskovalen v obdelavi svoje teme. Film Nikole Jovičevića ,,Z ZAKONOM ZAŠČITENO" (ZAKONOM ZAŠTITENO) odno- show o našem nadutem su napram kulturno-zgodovinskem bogastvu, skozi blago ironijo in duhovite komentarje... „DERNEK" Zorana Tadića film o fantu iz Dalmatinske zagore, ki dela v Zahodni Nemčiji in ki vsak petek, po končanem delu potuje dolge ure z avtom, da bi prišel v svojo vas na dernek. Boštjan Hladnik je letos imel dva filma, v uradnem programu je bil nie.,,PUNTAR" - svobodna variacija na temo naivcev, v informativni selekciji pa film ,,REVOLUCIJA", nenavaden po modernem filmskem izrazu in sami temi (gre namreč za revolucijo vsakdanjih predmetov: vilic, nožev, žarnic, gumbov... ki se upirajo zaradi odnosa človeka do njih.) Ljiljana Jojić je avtorica filma ,,Izdelava in odkritje spomenika velikemu srbskemu satiriku Radoji Domanoviću, kakor tudi druge manifestacije ob proslavi 100-letnice njegovega rojstva" (Izrada i otkrivanje spomenika velikom srpskom satiričaru Radoju Domanoviću, kao i druge manifestacije povodom proslave 100-godišnjice njegovov rođenja") film Vuka Babića, že v svojem duhovitem in nenavadnem naslovu, poudarja nekaj od svojega duha, predvsem nekonvencionalnost. Proslava stoletnice rojstva velikega srbskega satirika Domanovića je inspirirala avtorja, da v filmsko dokumentarni evokaciji življenja in dela tega velikana naše književnosti, skuša oddolžiti njegovemu inspirativnemu in stimulativnemu delu. Z vrsto eksperimentalnih postopkov, Babić s precej uspeha ne dočara samo podatke iz Domanovićevega življenja, temveč tudi duh njegovih del. To je atraktiven kolaž po svoji inspiraciji, prispodobi, smehu, najuspelejše na festivalu... združitev dokumenta, faktografije in kreacije. Kaj pa ostale zvrsti? V konkurenci igranih filmov, skorajda ni niti eden zaslužil niti najskromnejšo festivalsko nagrado. Ta zvrst je zares v izjemni krizi. ,,BATALJON JE ODLOČIL" (BATALJON JE ODLUČIO) Radomira Šaranovića govori o mladih partizanih, ki izmučeni od lakote in napornega marša jemljejo tujo hrano. Takšen postopek medtem njihovi soborci ne obsojajo, tako kot bi pričakovali: s smrtjo. Z ozirom na to, ker so to storili v izjemnih okoliščinah ter da so del hrane prinesli tudi svojim tovarišem, večina borcev glasuje zoper smrtno kazen. Malce poenostavljen in naiven poduk o človečnosti revolucije. Štefan Zagorjan je avtor filma ,,IMELA JE 15 LET" (IMALA JE 15 GODINA), ki govori o mladi partizanki Miki Bosnić, narodnemu heroju, katera je žrtvovala svoje življenje 25. maja 1944 v Drvarju, ko je Osvobodila KOP partizanski tank (SKAKAVAC) Dušana Vukotića je realiziran v kontinuirani tehniki igranega in animiranega filma, tehnično dobro narejen. Od Vukotića smo v vsakem primeru pričakovali več kot to. Selekcijo animiranih filmov, nam je prikazala nekoliko zanimivih stvaritev: ,,AKVARIJ" (AKVARIJUM) Slobodana Milića,,,ŠTUDENT" (STUDENT) Janeza Marinška ter ,,KAMELEON" Branka Ranitoviča. ,,ŠTUDENT" je predvsem satira družbene situacije, ki omogoča posameznikom, da v izjemno težkih problemih v zvezi s stanovanjem, izkoriščajo prišleke iz province, medtem ko je ,,KAMELEON" efektna in nepomljiva animirana variacija večne teme o ljudeh, ki menjajo dlako, značaja pa ne. Od tod živahnost in duhovitost obeh filmov. ,,DNEVNIK", Nedeljka Dragića (zmagovalec zagrebškega festivala) jemlje za svojo temo spomine, nostalgijo, odtujenost, minljivost... Film je delan izven običajnih form. (Scenarij, snemalna knjiga), nastal pa je v trenutku, ko je avtor sedel za mizo in začel animirati. Pravcata majhna umetnina animacije. Film kot mimoza V toku manifestacij so bile vsakodnevne konference za tisk, na katerih so se akreditirani novinarji (okoli 180) pogovarjali z avtorji filmov. Organizirana je tudi tkzv. okrogla miza, združenja filmskih delavcev Srbije na kateri so razpravljali o estetskih problemih dokumentarnega filma. Cilj organizatorjev je bil, da skozi niz projekcij in razgovorov omogoči popolnejše soočenje z vsemi problemi, ki spremljajo naš dokumentarni in kratkometražni film. Toda najakutnejši problem je njihova usoda anonimnosti in vnaprejšnje določenosti da obstoje izključno zaradi festivala, kasneje ,,bunkerja". Nek kritik je zapisal takole: ,,Film se prikazuje na festivalu samo en dan, eno noč, toliko tudi živi kakor mimoza... Kratki film, kot neposredna in avtentična priča naše stvarnosti mora priti v kinodvorane. Istočasno mora dati svoje rezultate tudi konsolidacija v organizaciji kinematografije in v pogledu repertoarne aktualizacije. Kriza, ki bila je očitna na letošnjem pregledu, ne bi smela biti povod za resignacijo, temveč vzpodbuda za povratek vitalnosti zvrsti, zvrsti v kateri je naša filmska ustvarjalnost, ne pozabimo tega, dosegla svoje največje uspehe. BRANISLAV RABOTIĆ

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.