Politika filmskih sporedov
Vili Vuk, Večer, 6. 3. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Vili Vuk
POLITIKA FILMSKIH SPOREDOV
Ni se še zgodilo, da bi kjerkoli v Jugoslaviji odkrito pohvalili filmski spored kinematografov. Tu in tam se kakšna hvala sicer nanaša na kakšno posamično prireditev, v glavnem pa velja mnenje, da je filmski spored jugoslovanskih kinematografov neskončno slab. Če kinematografe postavimo nasproti ostalim kulturnim ustanovam, postane razvidna posebnost, ki prav spričo očitkov, da premoremo le redko prikazovanje dobrega filma, še zviša neugled prikazovalcev filmov. Medtem ko ostali kulturni dogodki vendarle doživljajo tudi ugodne kritične odmeve, so kinematografi zrinjeni ob stran, kjer celo osramočeni poslušajo očitke ná svoj rovaš. Pri tem jih nihče ne brani, ker filma pač očitno še nihče v Jugoslaviji ne jemlje tako resno, da bi si mislil, da je predvajanje filmov lahko pravzaprav večja kulturna škoda ali pa večji kulturni dosežek, če pogledamo z drugega konca.
V resnici jugoslovanski kinematografi ne potrebujejo zagovornikov, ki bi skozi njihove uspešne programe dokazovali kulturno prednost filma oziroma njegov neznanski kulturni pomen. Kinematografi so gospodarske ustanove, ki gledajo, kako bodo na svoje račune dobile čim več denarja, da bodo na drugi strani lahko ugodile finančnim obveznostim, to pomeni, da se ne bodo znašle na gospodarskem sodišču. V kulturnem smislu pa jim organizirano nihče ne sodi, nihče jih ne more s čisto vestjo terjati za kdo ve kakšne kulturne filmske predstave, ker jim družbena skrb ne namenja nikakršnih konkretnosti. Celo takrat ne, ko se odločijo prikazovati najbolj nesmiselne filme, dela, ki so celo v popolnem idejnem neskladju z našim družbenim sistemom, da ne govorimo, kako bi bili skrb in sodba potrebni v stotih primerih, ko občinstvo s še kar vidnim veseljem gleda take ali drugačne butaste kriminalke in grozljivke.
Nasploh torej velja, da naši kinematografi gledalcu ne ponujajo dobrih filmov. O dobrih filmih sanjarijo ljudje z različnimi izobrazbenimi osnovami in je pri tem velika zmešnjava, kajti ko bo ljubitelj zapletenih in nekoristnih grozljivk pogrešal v kinu film svoje sorte, bo tožil, da na primer v Mariboru ni več nikakršnega dobrega filma, ko pa bo na primer ljubitelj Bunuela ali Bergmana pogrešal njune mojstrovine, bo prav tako rekel, da pogreša dober film. Tu je jasno, da bomo dali bolj prav drugemu, ker se v njem kaže prisotnost tiste zavesti in pameti, ki ne hodi v kino po učinkovito zadovoljevanje nizkih potreb, temveč si hoče s filmom, do v filmu obdelanega problema.
O opredeljevanju dobrega filma ne bi imelo smisla govoriti dalje, ker hočemo s tem sestavkom priti na dno nekemu drugemu problemu. Pomanjkanje »dobrih« filmov, kot slišimo iz dneva v dan tožiti občinstvo, zbuja vprašanje, kako je pri nas sploh s politiko filmskih sporedov. Mimogrede lahko rečemo, da so jugoslovanski filmski sporedi v primerjavi z razmerami na tujem, resnično dobri, »dobri« celo v obeh smislih, za oba skrajna okusa, ker se ne moremo pritoževati, da posebej pogrešamo kakšne ekranizirane neumnosti s preračunljivimi težnjami, kot tudi, da jugoslovanski kinematografi ne skrbijo za film, ki mu je mogoče pripisati umetniške trdnosti.
Potem takem imamo oboje, kar pripelje do sklepa, da so programi predvideni enakopravno. Res se pa ni mogoče s takim poprečjem zadovoljiti in hvaliti naše prikazovalce filmov, da so storili prav in pošteno, ker so na platna navlekli vso šaro, ki jim jo je kdo ponudil. Kot je znano, kinematografi niti niso neposredni krivci za slabe filmske sporede. Na eni strani jih k sprejemanju popularnih filmov silijo ekonomske razmere, na drugi so pa odvisni od distribucij, ki pa spričo svojih ekonomskih ugodnosti prav najrajši kupujejo izrazito popularna filmska dela. Programi, za katere pa bi morali v kinematografih tako zavzemati, morali biti v glavnem sestavljeni iz filmov, ki nimajo goljufivih in čisto zunanjih teženj, temveč prinašajo poleg pripovedi tudi izpovedi, vredne ogleda ter premisleka.
Kdor bo hotel doseči, da se jugoslovanski kinematografi preusmerijo v zaresne kulturne ustanove, bo moral najprej doseči nekaj temeljnih premikov, ki bodo omogočili predvsem družbeno in kulturno pomoč kinematografom. Naša kinematografska podjetja nimajo v svojih delovnih kolektivih ljudi, ki bi bili izobraženi filmsko in zato sposobni voditi programe po dramaturških načelih. Sedanja kadrovska zasedba — vidite, že samo to zadržuje kinematografe izključno v gospodarskih okvirih, kar pa navsezadnje niti ni preveč čudno, ker tudi tistim, ki filme ustvarjajo, pravimo filmski proizvajalci. Težko je reči, da se bo taka miselnost v zvezi s sedmo umetnostjo sploh kdaj spremenila, ker večino nasprotnikov filma blazno moti vsa mogoča in mogočna tehnika, ki je potrebna, da se igra posname na filmski trak: Kjer je tehnika, tam je pa že proizvodnja, proizvodnja nima nikakršne zveze z žlahtnim pojmovanjem umetnosti in vsega lepega. Tako pravijo. In se branijo tisti, ki bi morali spremeniti politiko filmskih sporedov.
Filmski ustvarjalci se trudijo in ustvarjajo umetnost... (Jože Babič snema film Poslednja postaja)
... kljub prizadevanjem pa ostane za njimi samo proizvodnja (prizor je iz filma Ko pride lev)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Jože Babič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-03-01-31_799-7