Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Svežosti kratkega filma

Vili Vuk, Večer, 8. 3. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Svežosti kratkega filma SLOVENSKA UDELEŽBA NA BEOGRAJSKEM FILMSKEM FESTIVALU Sprijaznili smo se že s spoznanjem, da slovenski celovečerni film v bistvu ni z nobenim novim delom več sposoben predirljiveje posegati v filmske izpeljave, ki bi bile nove, izvirne, sveže, snovno problemske, miselno nemirne in netradicionalne. Temu je na eni strani kriva a preskromna možnost, da bi slovenski scenaristi in režiserji v celovečernem filmu pogosteje nastopali, na drugi pa brez dvoma prihaja do izraza nekakšna pomanjkljiva raven filmsko-umetnostne izobrazbe, ki jo kaže jugoslovanska kinematografija nasploh. Redka dela, ki jih slovenski film daje gledalcem, so zato v kritičnih odmevih sprejeta s pretiranim poudarkom, ki pomeni najprej veselje, da smo sploh dobili nov film, šele nato se kritika loti vrednotenja, ki je pa prav spričo omenjenega veselja zaprto, neizrazito, dvomljivo in prej hvalisavo kot premišljeno. Slovenski film pa vendarle ni ustvarjalno neiznajdljiv v vsej svoji podobi. Celovečerni film namreč ne pomeni sklenjene bilance naše nacionalne kinematografije, ker moramo vanjo šteti tudi kratke filme, da dobimo objektivno zaključen ustvarjalni okvir. Kdor spreminja kreativni položaj v slovenskem kratkem filmu, bo ugotovil, da na tem področju računi niso tako negativni, saj je slovenskemu kratkemu filmu mogoče pripisati precejšnje mere izpovedne i oblikovne svežosti, skratka vse tisto, kar na veliko pogrešamo v celovečercih. Prizor iz filma Selekcija - družbena satira, ki jo pogrešamo v celovečercih. Pravzaprav pa za dosežke in umetniške ugodnosti slovenskega kratkega filma sploh ne vemo, ker se skriva v osamljenih predelih nekaterih prikazovališč, redno pa v sporede kinematografov ne prihaja. Novi slovenski zakon o filmu sicer predvideva več možnosti za nastope kratkega filma. Zakon namreč opredeljuje pojem filmske predstave in pravi, da je predstava kompletna, če pred celovečernim filmom prikažejo tudi kratkega. Z zakonom je to najbrž postala obveznost, zato je pričakovati, da bo občinstvo vendarle zvedelo, kaj se prijetnega dogaja v slovenskem kratkem filmu. Tudi najnovejši slovenski kratki filmi, ki so v preteklem letu nastali pri Viba filmu in ki trenutno sodelujejo na 22. festivalu jugoslovanskega kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu, kažejo ustvarjalno premoč, če jih opazujemo s stališča in sposobnosti slovenskega celovečernega filma. Na beograjskem festivalu sodeluje v obeh sekcijah, konkurenčni in informativni, 14 slovenskih kratkih filmov. To je precej, če število postavimo nasproti celovečercu, kar pomeni, da na področju kratkega filma slovenski avtorji ne pogrešajo živahnih zamisli in da se ne izogibajo žgoči trenutni problematiki. Vsega tega namreč na veliko primanjkuje v našem celovečernem filmu. Če bi po vrsti v kratkem kritično zaznamovali dela, ki se udeležujejo beograjskega festivala v tekmovalnem delu in ki nedvomno upravičeno pričakujejo tudi nekaj nagrad, bi videli, kakšna razpotja so med avtorskimi zmožnostmi pri celovečernem in kratkem filmu. Hladnikov film Puntar (o kiparju samorastniku Puntarju) totalno izkoristi analitične možnosti filmskega izraza in s svojevrstno prepričljivostjo stopi v likovnikov posebni svet. Boštjan Hladnik je v tem filmu pokazal tiste mere svojih filmskih domislic, ki jih v njegovih zadnjih celovečernih filmih še slutiti ni. Pot k sosedu, film Jožeta Pogačnika in Tonija Tršarja, se spušča v problematiko zdomstva in s prikazom invalidov, ponesrečencev v železniški nesreči v Franciji, silno racionalno in ne prehrupno dramatično ali čustveno boleče spregovori o tragičnosti odhajanj na delo v tujino. Film Jožeta Bevca Ogenj, voda in srce je duhovito in razumno zasnovana kratka komedija in smo lahko prepričani, da slovenskega gasilstva s tako značilno poanto in s tako tekočo pripovedovalnostjo ne bi znal obdelati v celovečernem filmu noben režiser, najbrž tudi Jože Bevc ne, da bi zadržal stabilnost komičnosti in da bi bila humornost zgrajena na intelektualno prebrisani šali. Sport na ulici, film Jožeta Pogačnika, prav tako v nekaj minutah doseže popolnost učinka, ko izpove vplive velikih športnih tekmovanj, vsakdanje prisotnih v sodobnem življenju, na otroško igro. Mladinski film na podobno temo, celovečerni seveda, bi se v rokah kateregakoli režiserja bržda razdrl in se zaneseno utrdil na pozicijah, za katere sta značilna tradicionalnost in klišejstvo. Film Dušana Vukotića Kobilica je nastal po zgodbi Branke Jurčeve in prav tako z domiselno režijo odkriva možnosti dobrega mladinskega filma, medtem ko samoupravljalsko satiro predstavlja film Selekcija Dušana Povha, ki je konstruktivno posmehljiv do vseh grehov, ki se jih družba sicer zaveda, a so normalni spremljevalci razvoja. Tako duhovito udarne družbene satire najbrž ne bi dosegel noben avtor v celovečernem filmu, zato je na tem področju tudi ni. Lahko bi rekli: in tako naprej. Moč in premoč, ki se kažeta v kratkem filmu, je mogoče razložiti s stališča filmskih vrst samih. Kratek film je vedno poskus, študij in anekdota ter je že spričo svoje časovne oblike sprejemljivejši za jedrnate poante in za smiselne učinkovitosti. Ni pa rečeno, da teh vrednosti ne bi bilo mogoče izdatno upoštevati in uporabljati tudi v celovečernih filmih. VILI VUK

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1975-03-01-31_799-7
Javi napako na oder@slogi.si.