Dresdenska opera
Pavel Mihelčič, Delo, 2. 7. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dresdenska opera
Uprizoritev Paisiellove komične opere »Seviljski brivec« v ljubljanskih Križankah — Muzikalna enovitost gostov
Gostje iz Nemške demokratične republike, Državna opera in orkester iz Dresdna, so nam z uprizoritvijo komične dvodejanke »Seviljski brivec« Giovannija Paisiella pripravili prisrčno operno doživetje. Delo, ki ga v zadnjem času kar pogostoma izvajajo — na lanskoletnem dubrovniškem festivalu so ga uprizorili italijanski operni umetniki — je nastalo skoraj štiri desetletja pred Rossinijevim. Seveda je jasno, da Rossinijev »Brivec« po umetniškem izrazu močno prekaša Paisiellovega; a tudi v tem, Paisiellovem »Seviljskem brivcu«, je veliko dobrih in muzikalno čistih prizorov, ki jih umetniki, kakršni so člani dresdenske opere, zmorejo oživeti, jim dati lahkotno in neizumetničeno komičnost.
Komika, s kakršno so se predstavili nemški operni umetniki, je bila ena najbolj čistih prvin uspele predstave. Tekla je naravno, nikoli ni zašla v burko — bila je torej osnovno gibalo odrskega dogajanja. Režiser Günther Frische je s pevci, ki so prikazali veliko igralskega daru in sproščenega gibanja na odru, dosegel dinamično izpeljavo lahkotne zgodbe, pri tem pa mu je uspelo dogajanje popestriti tudi z nekaterimi za komiko posebej nadarjenimi pevci (na primer Bartolova služabnika Adonis in Argus — Johannes Kemter in Horand Friedrich in don Basilio — Hajo Müller).
Posebno doživetje pa so nam pripravili tudi člani izvrstnega orkestra (Staatskapelle Dresden) in dirigent Rudolf Neuhaus. Ti so v nenavadno hladnih Križankah (nedeljska predstava je zaradi neurja morala odpasti) prikazali izredno čisto, v vsem izdelano orkestralno igro. Umetniškega vodstva dirigenta Neuhausa so se navzeli tudi pevci, ki so svojim vlogam ob igralski sproščenosti dodali še muzikalno (stilno) enovitost, lahkotno spevnost in naravno občutje. Med vsemi se je najbolj izkazal Günther Dressler, ki je kot dr. Bartolo prikazal največ pevskega šarma. Ob njem pa so se odlikovali še Armin Ude kot grof Almaviva, Jürgen Hartfiel kot Figaro, Elisabeth Ebert kot Rosina in drugi.
Sceno in kostume sta oblikovala Rudolf Heinrich in Peter Friede. Tudi v tem so gostje iz Nemške demokratične republike prikazali veliko domiselnosti, saj je bil oder hkrati precej prostoren, pa vendar nam je z drobnimi dogodki znal pričarati občutek komornosti.
Predstava, s katero se je Dresdenska državna opera predstavila na prvem večeru (bila je tako muzikalno kot igralsko skoraj neprimerljivo boljša od lanskoletne dubrovniške z italijanskimi pevci, »okrepljenimi« Rimskimi virtuoz i in dirigentom Renatom Fasanom), upravičeno zbuja radovednost, kako bo na drugem, ko gostje nastopajo z Orffovo »Premetenko«.
PAVEL MIHELČIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Opera
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-07-01-31_799-11