Baletnemu bienalu na rob
Marija Vogelnkova, Delo, 19. 7. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletnemu bienalu na rob
Tretji baletni bienale je za nami; napraviti je torej treba obračune, odkrito in brez olepšavanja in prikrivanja. Potegniti črto s postavkami: program, izvedba, sprejem pri javnosti. Pod obračunom zaznamovati perspektive in načrte.
Najprej je treba v skladu z osnovnimi nalogami baletnega bienala razdeliti bienalski repertoar v prispevek domačih baletnih umetnikov in tujih baletnih gostov. Saj gre prvenstveno vendar za razvoj jugoslovanskega baleta.
Če to napravimo, moramo zaznamovati občutno in celo nevarno nazadovanje.
Primerjajmo. Prvi baletni bienale je obsegal pet baletnih predstav petih domačih baletnih ansamblov. Število je bilo sprejeto kot start, ne kot zadovoljivo. Drugi baletni bienale je povečal število predstav na šest, s tem, da je sedmo (beograjsko) prenesel za leto naprej med bienale opernega srečanja. Sprejeli smo obseg še vedno z rezervami in upali na obljubljene propozicije, ki naj bi pripomogle k oblikovanju dolgoročnosti in s tem tehtnosti in ugleda bienala.
Propozicij še vedno ni, niti občutka kvalitetnega zaledja. Stihija, ki je vodila vse naše festivale, se ni odmaknila za korak.
Vprašanje je, ali imamo pravico imenovati tri predstave domačih baletnih družin še jugoslovanski baletni bienale.
Samo tri so namreč našle mesto na letošnjem baletnem srečanju; medtem ko smo četrto, gostovanje BEOGRAJSKE KOMORNE BALETNE SKUPINE, negostoljubno odgnali zaradi domačih prestižnih trenj. Obenem smo svoja stališča do uprizorjenega kulturnega škandala, kot bi si ne hoteli za božjo voljo res ničesar prihraniti, usmerili v ozke provincialno samozadovoljne kanale s tem, da je del naših kulturnih redakcij z lojalno skrbnostjo izčrtal iz recenzij vse ostre besede nasproti postopku opernega vodstva, ki je zaradi orkestrske vaje, ki ni vezana na prostor, preprečil povabljeni plesni skupini vajo na odru, na katerem naj bi bila predstava. Balet je prostorsko vezana umetnost in zato ni mogoče v drami pripravljati generalko za opero; predlog za tak aranžma pa dokazuje, kako bistveno nerazumevanje loči opero od baleta. Po drugi strani pa je del našega časopisja izživljal neke očitno še ne prebolene komplekse malega naroda s tem, da je ozmerjal skupino z »domišljavimi šobami, ki naj plačujejo penale...«
Mislim, da je kar zadeva incident ena sama pot. Vodstvo prireditvene poslovalnice kot organizacijsko telo mora povabiti skupino v začetku prihodnje jeseni na gostovanje in se potruditi, da si slavo negostoljubja operemo z rok in obraza.
Na rob domačega repertoarja je treba zabeležiti odsotnost zagrebškega baletnega ansambla, ki je »odpovedal sodelovanje, ker je dobil mikaven angažma na Nizozemskem«. Če komentiramo to na svoj račun, moramo podčrtati, da si nismo znali pridobiti ugleda, ki bi premagal mikavnost nizozemskega angažmaja. Naša dolžnost je, da ga zagotovimo; ne zagrebška, da krijejo njegovo šibkost.
Našim domačim baletnim skupinam se je pridružila amsterdamska baletna družina, ki nas je seznanila s svojim obstojem, delom, programom. Reševala je pred javnostjo ugled baletnega bienala in dobro je tako. Ne smemo pa se ob tem varati ali uspavati.
Vsekakor je treba pozdraviti gostovanje inozemske baletne skupine — kot nujen korak v organizaciji naših baletnih bienalov. Skupni nastop domačih in tujih baletnih skupin nam daje možnost konfrontacije in strožje ocene našega dela. Razvoja in mesta, ki ga zasedamo.
Naj ob tej priliki omenim, da je v istem času, ko se je pri nas odvijal tretji baletni bienale, potoval in krožil in še potuje po Evropi zelo znan in kvaliteten ameriški moderni koreograf MERCE CUNNINGHAM — Benetkah, na Dunaju.
Postavljam javno vprašanje, kdo odloča o gostovanjih plesnih in baletnih umetnikov v Ljubljani. Doslej še ni bilo zaslediti javnega obvestila o takem kulturnem dogodku, kot je turneja — enkratna verjetno, kot je bila turneja Jose Limona — enkratna koreografa Merca Cunninghama in njegove plesne skupine skozi Evropo. Vabim slovenske koreografe, plesalce, kulturnike, da povedo svoje mnenje o tem. Društvo baletnih umetnikov. Javno in glasno, da se sliši.
Glede izvajalskih tehničnih možnosti beležimo več pozitivnih postavk. Urejen prostor, novi stoli, stolp za osvetljavo, urejene ali vsaj bolj ali manj urejene sanitarije za ansamble. Pričakujemo streho.
Seveda ne moremo kaj, da ne bi omenili, da stoji sicer stolp za razsvetljavo zelo veličastno in prepričljivo, razsvetljava pa je pomanjkljiva. Križanke so oder, ki ne prenese dosti scenskih obremenitev in efektov. Nadomestiti jih je treba z bajnimi in vsemogočnimi možnostmi razsvetljave in njenih efektov. To naj bo napotilo in smer. Prav tako je treba priznati, da spričo stopnje kulture, ki smo jo dosegli v oblikovanju stola kot človeškemu ugodju namenjenega predmeta, stoli velikega avditorija izredno zaostajajo. Neudobni.
Na streho čakamo in se čudimo pomanjkljivim izračunom o trdnosti stavbe.
Publika, ki je polnila večer za večerom križanski avditorij, kaže obetajoč razvoj. Zainteresiranost. Mogoče se v tem kaže spremenjen pomen in razvoj našega tujskega prometa; mogoče vzgoja publike, ki sprejema vase tradicijo festivalov. Vsekakor je vzgoja publike izredno pomembna za obstoj slehernega festivala. Beležimo pozitivno postavko. Tehtno. Mimogrede; in slepenje publike z raznobarvnimi lučmi v odmorih je neprijetno, torej neprimerno.
In perspektive in naloge. Baletni bienale je za nas velika kulturna vrednost. Vsako leto večja, kot je pomen kulture s časom v odnosu do družbe in gospodarstva tehtnejši. Toda monopola nimamo. Če zaigramo bienale in mu ne rešimo razpadajočega ugleda nasproti baletnim ansamblom in kulturni družbi, se nam izmuzne izmed prstov in odplava; brez skrbi, najde se mesto novega pristanka...
Monopola nimamo, zato ne gre počivati. Čaka velika in osnovna naloga. Povečanje UGLEDA BALETNEGA BIENALA KOT PRESTIŽNEGA SREČANJA JUGOSLOVANSKIH BALETNIH ANSAMBLOV IN KOT KVALITETNO INFORMATIVNEGA SOOČENJA S PLESNO IN BALETNO UMETNOSTJO, DOMAČO IN SVETOVNO. Te naloge ni mogoče ustvarjati in reševati stihijno, ampak še kako načrtno. Prav tako je ne moremo nalagati niti pričakovati, da nam jo rešijo kakršna koli strokovna zvezna združenja ali koordinacijska telesa; še celo ne v dobi decentralizacije in vedno večje kulturne samostojnosti republik. Predaleč so od terena in zato brez moči.
Sami z lastno kulturno in organizacijsko silo in sposobnostjo.
Najti moramo vse tiste točke, lastnosti in razloge, ki utemeljujejo obstoj baletnega bienala prav pri nas. In jih razvijati in krepiti. Mogoče gre za širšo in bolj vsestransko plesno baletno tradicijo; mogoče za večjo razgledanost; mogoče za sposobnost, za dolgoročnost... In tako dalje.
Nekaj je jasno. Baletni bienale je kulturna vrednost širšega obsega; o njem ni mogoče sklepati za zaprtimi vrati in ne urediti vse v ozkem krogu. Ni se mogoče sprijazniti s tem, da se izve tri dni ali en teden pred začetkom baletnega bienala, da bo in da bo takšen in takšen in pika.
Baletni bienale je kulturna vrednost zelo širokega obsega. Kot urbanističen načrt je treba tudi njegove propozicije, teze, programe predložiti javnosti, da o njih diskutira, se prepira in prepričuje in jih s tem prisvoji.
Baletni bienale je okno, ki skozenj komuniciramo med seboj in s svetom. Ni ga mogoče zapirati in odpirati, kakor pač pride.
MARIJA VOGELNIKOVA
DELO 19.VII.64.
- Področja
- Refleksija in publicistika Festivali Ples
- Osebe
- Marija Vogelnik
- Producenti
- Festival Ljubljana
- Opomba
- balet; Baletni bienale; Beograjska komorna baletna skupina; Merce Cunningham; Zagrebški baletni ansambel
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-07-2501-2600_2517