Sporazum opernih gledališč
Bogdan Učakar, Večer, 12. 7. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Sporazum
opernih gledališč
Kot pred leti baletni, tako je zdaj tudi prvi operni simpozij v okviru letošnjega opernega bienala prinesel Ljubljani pomemben prelomniški poudarek, saj je republiško glavno mesto doseglo v tem že kar nekakšno majhno tradicijo in organizacijski sloves. In če so se simpozija udeležili nekateri predstavniki naših opernih hiš, ostaja še vedno odprto vprašanje, če je bila večinska zavest dovolj močna in prisotna. Manjkalo je najbrž tudi veliko ostalih kulturnih delavcev, ki bi jim morala ležati na skrbi tudi ta veja umetnosti.
do vseh teh problemov. Stiki med opernimi hišami so slabi, nekoordinirani v skupnem medsebojnem kreiranju operne politike. Trdno argumentirana politična potreba in dogovarjanje lahko pokaže veliko več priložnosti za nemoten razvoj opernih gledališč pri nas.
Čeprav so bila prizadevanja za konstrukcijo bodočega delovanja opernih gledališč uspešna, dobra in prizadevna, ostaja vendarle vprašanje, če večinski glas ne bi rodil tudi razširjenih, temeljitejših in globljih spoznanj in dogovarjanj, ki bi lahko dopolnjevala sicer trdno zastavljen načrt in smisel sporazuma za delovanje naših opernih gledališč.
če so se
Prvi simpozij opernih gledališč Jugoslavije se je sestal v pravem času in primernem trenutku, saj se je pokazalo v praksi, da se v naših opernih gledališčih (ni jih malo, kar 10 jih premoremo!) pojavljajo številni žgoči problemi in da vključevanje njihovega delovanja v naš celoten družbeni razvoj nikakor ne more ostati le v ozkih mejah ločenih in slabo povezanih posameznih opernih hiš. Samoupravno dogovarjanje, združevanje v nov umetniški organizem v organizaciji je nujen, nujno prav tako odpiranje notranjih spoznaj, obveščanje navzven, po vsej kulturni širini navzgor in predvsem navzdol, iskanje tesnejših kontaktov s kulturno političnimi forumi vseh vrst. V diskusiji je bilo prisotno predvsem spoznanje, da si mora skupnost združenja opernih gledališč Jugoslavije pridobiti posluh naše kulturne naravnanosti in da je združevanje v kulturi tudi prvenstvena naloga opernih gledališč.
Bolj kot do zdaj bo treba poudarjati vlogo in pomen operne umetnosti v naši družbi. Nikjer tudi še niso postavljena trdna idejna in estetska izhodišča operne umetnosti kar narekuje tudi še veliko dodatnih naporov. Ne v iskanju nekakšne kulturne „miloščine" za operno umetnost in neuspešnem mentorstvu nekaterih v iskanju novih oblik sporazumevanja v celoti in na javen in deklarativen način naj se izkaže idejno in politično družbena opredeljenost opernega gledališča danes. Neutrudno bo treba dokazovati, da je tudi operna umetnost na istih ležajih in idejnih normah naše družbene ideje in da so tudi operna gledališča eden od važnih vzgibov delovanja in kulturnega osveščanja naše družbe.
Gre za posebno vrsto družbeno-glasbene pismenosti. Neprestano je s praktičnim delom potrebno naglaševati pomen in vrednost obstoja opernih gledališč. Skupnost opernih gledališč naj pokaže enotno stališče do vseh teh problemov, ki izhajajo iz specifičnega samoupravnega sistema pri nas.
gledališč širši
Operna umetnost si mora ustvariti družbeni ugled, v tem pa ima velikega zaveznika v delavskem razredu, kar mora ostati edina orientacija na relaciji opera-poslušalec. To organizirano sodelovanje je ponekod že zelo dobro razvito: (Gledališka komuna Beograd), drugod pa se ta pomen pojavlja le sporadično. Potrebna bo stalna in sistematska osrednja akcija, ki jo lahko pokaže le takšno združenje opernih gledališč, kot se je začrtalo tudi v samoupravnem sporazumu na prvem simpoziju v Ljubljani. To je dolgoročno in zavzeto delo, ki pa ga bo treba kar najhitreje in brez odlašanja začeti.
Ta pobuda pa naj ne ostane zaprta v ozek krog posamezne operne hiše. Na vsak način je treba doseči, da se način boljšega obveščanja pokaže tudi kot večja zainteresiranost vseh kulturno političnih organizacij za uspešnejše delo opernih hiš v Jugoslaviji. Prvi simpozij naj bi odprl zaprtost delovanja opernih hiš ter ustvaril pogoje in takšne formulacije statuta, da pride glas tudi do tistih, ki bi ga morali slišati, teh pa je danes žal še vse premalo. Premagati bo tudi treba že precej razširjeno skeptično razpoloženje, češ da operne hiše niso več tako zelo potrebne, za kar pa leži precej krivice tudi v precejšnji mlačnosti in ozkosti opernih hiš samih.
To pa bo mogoče le z enotnostjo stališč vseh opernih gledališč, ter boljšim izkoriščanjem vseh samoupravnih pravic, ki jih operna gledališča imajo. Prihaja čas, ko bodo operne hiše z ostalimi kulturnimi institucijami tudi marsikaj deklarativno zahtevale v skupnih naporih naše samoupravne družbe. Le skupna akcija v širšem jugoslovanskem merilu lahko pokaže tudi uspešnejše rezultate. Osvojen je bil tudi načrt samoupravnega sporazuma
združevanju v enotno organizacijo skupnosti operno-baletnih gledališč Jugoslavije.
BOGDAN UČAKAR
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Opera
- Osebe
- Bogdan Učakar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-07-01-31_799-16