Ni vse zlato, kar se sveti
Marlen Premšak, Večer, 14. 7. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Ni vse zlato, kar se sveti
NEKAJ MISLI O POLOŽAJU CELJSKE KULTURE
Minulo polletje nam daje lepo priložnost, da naredimo bilanco in pogledamo, kako so celjski kulturni delavci izpolnjevali svoj program, kje so začrtano dosegli, kje se je zataknilo in kaj bi bilo mogoče le popraviti. Ni naš namen naštevati vse akcije in prireditve, o katerih smo večinoma že poročali, pač pa vsaj v bistvenih črtah orisati kulturno situacijo v preteklih šestih mesecih.
Kot vemo, do morali letos zaradi pomanjkanja denarja v Celju pa tudi drugod po Sloveniji močno okrniti sprejeti program. Kulturni domovi in gledališka stavba so ostali na istem kot v prejšnjih letih. O popravilu strehe na kulturnem domu Zagradu, za katero je v letošnjem programu denar zagotovljen, pa zaenkrat še ni ničesar slišati. Le pokrajinskemu muzeju je v juniju uspelo, da popravi razpoko v stari grofiji, ki so nastale po potresu 1974.
razširjen obseg kulturnega biltena in številne razstave. Poglejmo si nekoliko podrobneje prvo postavko. Ko nekoliko podvomimo v številne in dovolj široke stike z organizatorji kulturnega življenja po temeljnih organizacijah združenega dela, ne nalagamo pri tem vse odgovornosti na pleča kulturnih ustanov. Res je namreč, da so razgovore in oglede pripravili tako v gledališču kot v pokrajinskem muzeju, tako v muzeju revolucije kot v centralni knjižnici.
ve-
Vendar pa vemo, da je v Celju okrog, ali pa bi vsaj moralo biti 200 ljudi, ki so prevzeli nalogo prostovoljno ali vsiljeno, to je za zdaj druga stvar da vzpodbujajo in usmerjajo kulturno življenje v delovnih organizacijah. Žal pa je število teh, ki so se udeležili pogovorov, vse prej kot razveseljivo. In to kljub temu, da mnogi med njimi o kulturnem življenju in o posameznih umetniških področjih mnogo premalo vedo, da bi lahko učinkovito opravljali svoje naloge. Pri mnogih žal srečamo oboje: neznanje in brezbrižnost.
V
Kar se tiče kulturne dejavnosti, nas v prvi vrsti zanimajo izvajanje in pa uspehi kulturne akcije, ki je letos prav gotovo v ospredju čeprav je to dolgoročno zasnovan načrt. Po polletnem poročilu kulturne skupnosti občine Celje je videti, da so vse kulturne ustanove dobro opravile tovrstne naloge, vendar je za sedaj še mnogo prezgodaj ocenjevati, kakšno praktično vrednost imajo njihova prizadevanja.
Kot osnovne postavke pri uresničevanju kulturne akcije so v poročilu navedli številne stike z organizatorji kulturnega življenja,
Pri obiskih v kulturnih delovnih organizacijah in v zavodih pa tudi ni dovolj, da kulturni delavci samo pripovedujejo in prikazujejo svoje delo. Nujno bi bilo vzpostaviti ustvarjalni dialog, ki bi kazal na eni strani možnosti
izrazimo potrošniško *kulturne ponudbe in na drugi strani želje po določenih oblikah kulturnega življenja. Tega pa zaenkrat razen morda v enem ali dveh primerih še nismo zasledili.
Obisk, kakršnega so zabeležili v kulturnih zavodih, pa vendarle ni
=
tako neugoden. Pri tem prav gotovo prednjačita SLG v Celju s 136 predstavami in okrog 40 tisoč obiskovalci ter muzej revolucije, kjer si je občasne in potujoče razstave ogledalo nad 20 tisoč ljudi, v pokrajinskem muzeju pa so jih zabeležili okrog šest tisoč. Žal ne moremo mimo ugotovitev, da obiski muzejev v veliki meri odpadejo na šoloobvezno mladino in organizirane turistične skupine in da se le redki posamezniki samostojno odločijo za oglede zbirk.
Precej slabše se je letos odrezal celjski likovni salon, ki je pripravil le tri razstave, četrto, grafično razstavo Božidarja Jakca v okviru mladinskega pevskega festivala, pa so v celoti prenesli iz Ljubljane. Zatajili so tudi pri katalogih, saj sta kar dve razstavi ostali brez spremnega besedila. Vendar gre pri likovnem salonu in pri usmerjanju likovnega življenja v Celju in v okolici za obsežnejšo problematiko o kriznem položaju salona smo že tako podrobno poročali ki je tokrat ne moremo podrobno razčleniti.
Prav gotovo je glasba tisto področje, ki ima v Celju in v okolici najmočnejše zaledje. Letošnjih glasbenih prireditev, rednih in mladinskih koncertov tako v mestu kot v regiji tu ne moremo naštevati, ker bi zasedle celoten članek. Vsiljuje pa se neka druga misel. Skoraj celotno breme celjskega glasbenega življenja je na ramenih zagnancev, ki svoje delo opravljajo sicer strokovno neoporečno - to jim je treba priznati vendar izključno prostovoljno in brezplačno. Čas je, da se odločno vprašamo, ali celjsko glasbeno življenje zares ne zasluži enega, dva ali celo več profesionalno nastavljenih strokovnjakov?
In že smo pri vprašanju kadrov, ki je najmanj lepa plat celjskega kulturnega življenja. Pa naj bo to pri gledališču, ki je letos izgubilo tri moške igralce in bo moralo svoj ansambel krpati z gosti. Naj je to likovni salon
slovalnica inai koncertna po- ne nazadnje zavod za spomeniško varstvo, kjer uslužbenci sami sebe imenujejo,,leteče", saj nenehno hitijo z enega na drugi konec regije.
Naj bo za tokrat dovolj, čeprav smo navrgli le nekaj misli, ki bi vsaka zase zahtevala podrobnejšo obravnavo, do katere pa bo prej ali slej tako moralo priti.
MARLEN PREMŠAK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Marlen Premšak
- Producenti
- SLG Celje
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-07-01-31_799-4