Avtorski puljski festival
B. Š., Mladina, 17. 7. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PRED PULJEM 75
AVTORSKI PULJSKI FESTIVAL
Pred vrati je dvaindvajseti festival jugoslovanskega filma v Pulju. Tokrat v nekoliko spremenjeni obliki: žirija naj ne bi bila sestavljena po republiškem ključu — žal, je! — obenem pa je žirija sklenila, da ne bo razdelila vseh nagrad, če bo ugotovila, da si jih filmi ne zaslužijo. Obenem je znova uvedla selekcijo. Vse filme v uradni konkurenci bodo predstavili v Areni, kjer je prostora za dvanajst filmov. Ker so producenti prijavili šestnajst filmov, bodo morali kar štirje v informativno sekcijo. Kaj pa če bo število slabih filmov večje? Na vprašanje bo morala odgovoriti žirija, v kateri sta tudi slovenski režiser Igor Pretnar in filmski kritik Miša Grčar.
Ker sodimo, da je film še vedno avtorska ustvarjalnost, čeprav je rezultat kolektivnega dela, bomo predstavili letošnje filmske avtorje po abecednem redu, čeprav se bodo vračali iz Pulja v drugačnem zaporedju: med njimi bodo poleg zmagovalcev tudi poraženci, nekateri pa so zaznamovani že pred festivalom, kot na primer
ROŽE IZ BETONA
JOVAN AČIN. Mladi beograjski režiser je začel snemati film z naslovom Poznate Petra Pleša, končal p je prvenec z naslovom Rože iz betona. Jovan Ačin sodi med televizijske ustvarjalce in je vsekakor najbolj zanimiv filmski mislec svoje generacije. Prvenec je naredil za novo filmsko hišo Telefilm in že pred Puljem pokazal film delavce, predstavnikom sindikata in kritikom. Avtor sam trdi, da je skušal narediti pošten, skorajda »beli film«, lastno filmsko pot do resnice o delavcih, njihovih željah za stanovanjem. Ačinov primer pa je znova pokazal, da je najteže ustvariti prav sodoben film. V primeru, da sodoben film ne uspe, je najbolj milo, kar se mu lahko zgodi, da mu prilepijo etiketo: vrtnica iz vrta črnega vala! Ali verjamete, da ni črnega vala, je samo črna realizacija?! Počakajmo, kaj bo o njem rekla puljska žirija in puljski avditorij, če bo film seveda sploh prišel v Areno. Vsekakor pa je Ačin naredil film, o katerem se že zadaj, pred festivalom največ govori pa tudi piše...
BRANKO BAUER je posnel za Neoplanto film iz Novega Sada mladinski film z naslovom Salaš v Malem Ritu. To je film o pogumnih otrocih, med katerimi bomo lahko znova videli Slavka Štimca, ki smo ga spoznali v Volku samotatju.
KIRIL CENEVSKI bo v Pulju predstavil edini makedonski filmski spektakl. Njegovi prijatelji znajo povedati, da je naredil drag, vendar dober film. Naslov je sestavljen iz treh besed, žalost, krči, bolečina. Film govori o bogomilskem prevratništvu sredi bojevitega krščanstva, kmalu po propadu Samuilovega cesarstva. V kostimiranem filmu iz dvanajstega stoletja igra sovjetski igralec Oleg Vidov, ob njem pa poljska igralka Magra Potocka, Darko Damevski in drugi. Film bo ostra konkurenca slovenskemu Strahu. Da ne pozabimo: to je drugi film Kirila Cenevskega. Za prvega, Črno seme, je pred leti prejel Zlato areno za režijo.
MATJAŽ KLOPČIČ prihaja v Pulj s Strahom. Film smo v Ljubljani že videli, pa tudi v Cannesu, (v pregledu avtorskega filma) je že bil. Vsekakor sega film po puljskih nagradah, saj po vsebini, dekorju in izboru igralcev sodi v drugi največji puljski filmski spektakl. Najbrž bo film neslovenskim kritikom bolj všeč, kajti ne bo jih motil »dialog«.
MILAN LJUBIĆ je tretji puljski debitant. Predstavil se bo s filmom Čudoviti prah. Pred dnevi je glavni igralec tega filma, Ljubiša Samardžić, izjavil: Dober roman, roko na srce, je težko prenesti na filmsko platno. Toda ta ima poleg otroških bolezni, saj je prvenček Milana Ljubića, tudi nekaj privlačnega, lepega za vojni film... Upajmo, da bo vsaj približno tako mislila tudi žirija. Film je doživel premiero tudi v Beogradu, dobro pa se je v filmu predstavil Silvo Božič, nov obraz slovenskega filma.
PURIŠA DJORDJEVIĆ je srbski poetični realizem in veteran našega filma. Uveljavili domači filmski kritiki ga imajo radi. Njegovo videnje minule vojne sodi med najlepše filmske dokumente pri nas. Tokrat je segel v sedanjost in obdelal naš družbeni trenutek po Pismu. Naslov filma je Korak, glavni vlogi igrata Milena Dravić in Bekim Fehmiu. Ona je pevka zabavne glasbe, on pa delavec, zaljubljen vanjo. Film je posnel Tomislav Pinter.
VLATKO GILIĆ je 1973. leta prejel Oktobrsko nagrado mesta Beograd za svoj opus dokumentarnih filmov. Letos bo v Pulju debitiral s filmom Hrbtenica. Film so zavrnili selektorji v Cannesu in pred dnevi v Berlinu. Zakaj, bomo videli v Pulju. V filmu igra Dragan Nikolić, poleg njega pa pisatelj Pavle Stefanović. Za Gilića so kritiki zapisali, da sodi v tako imenovani »tretji tok« srbske filmske misli: kaj to pomeni, bomo lahko prav tako ugotovili v Pulju.
TORI JANKOVIĆ je avtor, ki zna narediti film za gledalce, ne pa za kritike. Rdeča zemlja je nastala v sodelovanju z Viba filmom in če bo film prejel v Pulju nagrado, si jo bosta morala producenta razdeliti. Film o streljanju rodoljubov v Kraljevu je že doživel premiero pred petdeset tisoč gledalci v mestu, kjer so Nemci pobili več kot pet tisoč ljudi, med njimi tudi precej Slovencev. Na festivalu v Sopotu, kjer predstavljajo antimilitaristične filme, pa je Rdeča zemlja že prejela prvo priznanje.
MIDHAT MUTAPČIĆ ne bo videl premiere svojega filma. Umrl je lani, na prvi pomladni dan, potem ko je svoj prvenec Doktor Mladen posnel. Film je končal Milenko Štrbac, njegov prijatelj, glavno vlogo v filmu pa igra Ljuba Tadić. Glasbo za film je napisal Bojan Adamič, scenarij pa je napisal narodni heroj s Kozare, Rade Bašić. Film je nastal v proizvodnji Studio filma iz Sarajeva.
MIŠA RADIVOJEVIĆ se je v Ljubljani predstavil s svojim novim filmom Testament. To je bil obenem edina premiera pred Puljem. Zanimivost filma je v tem, da tudi tokrat igra v filmu en sam igralec, ki ne spregovori v njem nobene besede. Glavni in edini antijunak filma je izvrstni igralec Bata Stojković. Glavni junak je ubit — po svoji smrti rekonstruira lastno življenje. Vendar ne gre samo za filmskega junaka. Ideja je mnogo globlja in se razkriva je dobrim poznavalcem jugoslovanskega filma. Mladi gledalci v Ljubljani so seveda našli v filmu povsem druge vrednosti in kvalitete, ki jih bo moral film zagovarjati tudi pred takšnim avditorijem, kot je puljski. Če bo vzdržal, bomo videli...
JOVAN RANČIĆ je četrti debitant letošnjega Pulja. Predstavil se nam bo z mladinskim filmom Deček in Violina. Kritiki so zapisali, da je to v resnici glasbeni film o tem, kako si nek deček prisvoji znanje na črni violini, ki je bila na voljo otrokom takoj po vojni, če so bili seveda glasbeno nadarjeni. Obenem je to še film o domu, ki ga ni več in o otrocih tega doma, ki to več niso ter o upravniku tega doma, ki ga igra slovenski igralec Janez Vrhovec. To je njegova sto sedma vloga na filmu.
ŠE O SLOVENCIH
RAJKO RANFL prihaja v Pulj z novim filmom, s Pomladnim vetrom. Po Mrtvi ladji, za katero so mu očitali hermetičnost in nekomunikativnost, se nam predstavlja z odprtim, komercialnim filmom, ki je samo v Ljubljani nabral več kot trideset tisoč gledalcev, gledalce pa si je nabral tudi v Beogradu. Filmski kritiki so Pomladni veter primerjali z Čapovo Vesno, njegovi prijatelji pa pričakujejo z nestrpnostjo njegov tretji film, v katerem bo moral Ranfl združiti umetniško izpoved s komercialno vrednostjo filma. Kaže, da je slovenski režiser »tretjega vala« našel takšno temo in ker filmski program za prihodnje leto še ni zaključen, so vse možnosti, da se kmalu soočimo z njegovim tretjim filmom. V tretje gre rado, pravi naš pregovor.
FRANCE ŠTIGLIC prihaja v Pulj s filmom Povest o dobrih ljudeh. Delo je nastalo po Kranjčevem romanu, ki je izšel tik pred vojno in je za takratne razmere, predstavil Slovencem poetično podobo »slovenske Sibirije«. Roman je seveda brez dramaturgije in epske širine in to je čutiti tudi v filmu, ki je več ali manj verna kopija pisane besede. Najbrž je odkritje filma mlada igralka Olga Kacjan v vlogi slepe Katice.
VLADIMIR TADEJ je doslej zrežiral samo tri filma, vendar je po mnenju srbskih kritikov najboljši zadnji, Hitler iz naše ulice. Film je zabeležil že prvi komercialni uspeh: kupilo ga je rekordno število vzhodnoevropskih držav. Kot že naslov pove, je dogajanje postavljeno v zadnjo vojno, v neko vojvodinsko vas. Glavne vloge igrajo Nikola Simić, Ružica Sokić, Boris Dvornik in drugi. Komisija za predikatizacijo SR Hrvaške pa je film proglasila za film leta. Tako prihaja režiser v Pulju v prepričanju, da mu ena izmed številnih nagrad ne bo ušla.
BORISOVE MUKE
LORDAN ZAFRANOVIĆ je nevsakdanja, skrivnostna osebnost našega, oziroma hrvaškega filma. Matejeve muke so se spremenile v Borisove muke, saj je glavni junak filma. Matejeve muke so se spremenile v Borisove muke, saj je glavni junak filma, slovenski igralec Boris Cavazza nevarno zbolel med filmom, tako, da so ga do konca posneli šele pred kratkim. Poleg Borisa igra v filmu še Božidarka Frajt, medtem ko je za kamero Karpo Ačimović-Godina. Vsa ta imena obljubljajo nevsakdanji, avandgardni film, Lordanu pa film odpira možnosti za večjo uveljavitev v domačem filmskem prostoru. O petem, zadnjem debitantu BOGDANU ŽIŽIĆU ne vemo skoraj ničesar drugega, kot to, da se bo v Pulju predstavil s prvencem Hiša. Pred tem je režiser posnel nekaj dokumentarnih in kratkih filmov ter dosegal z njimi povprečne rezultate. Mogoče nas bo tokrat prijetno presenetil, kajti najbolj zanimivi so filmi, o katerih najmanj vemo.
To je torej letošnja filmska proizvodnja: v ničemer slabša od prejšnjih let, v ničemer boljša, vsaj kar zadeva kvantiteto. V zadnjih petih letih so prišli do besede znova režiserji, ki so skušali po daljšem počitku in odsotnosti prinesti v jugoslovansko filmsko misel nov pogled na svet, vendar se jim to v večini primerov ni posrečilo. Film je živa ustvarjalnost in ne priznava počitka in daljših premorov. Filmski režiser mora biti ves čas navzoč pri oblikovanju sveta okrog sebe, biti mora aktiven spremljevalec vseh družbenih procesov, če hoče ustvariti film o nas pa tudi o sebi. Vsakoletno puljsko srečanje daje dovolj možnosti, da si pogledamo v oči in priznamo kaj smo naredili, da bi bil naš film bolj navzoč v zavesti gledalcev, da bi bil intenzivnejši spremljevalec našega hitrega družbenega reagiranja, da bi tudi drugim, navzven, ponesel podobo našega časa, naših dilem, iskanj, dvojb, prizadevanj in uspehov. Film bi moral biti soustvarjalec našega političnega, idejnega in umetniškega trenutka, zato bi morali postati ustvarjalci nemirni iskalci in selektorji materije, ne pa sluge najrazličnejših mitov ali javni begunci v tako imenovani »retro«, ko od tega nimamo ne koristi ne možnosti za kakršenkoli filmski razvoj. Filmski ustvarjalec, to ni več samo poklic, ta poklic prehaja v družbeno funkcijo.
B. Š.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-07-01-31_799-7