Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Slovenec je našel svoj film

Stop, 19. 7. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SLOVENEC JE NAŠEL SVOJ FILM Res je, zlepa se še ni slovenski film predstavil kar s štirimi novimi celovečernimi filmi v eni sezoni tako kot se je to pravkar zgodilo s STRAHOM, POMLADNIM VETROM, ČUDOVITIM PRAHOM IN POVESTJO O DOBRIH LJUDEH. Še bolj res pa je, da se je ,,bati, da bo v prihodnje slovenski film obstal pri tolikšnem ustvarjalnem obsegu - čeprav je ta še tako nujen za njegovo nadaljno umetniško rast", kot so to nekajkrat poudarili na posvetu o prihodnosti slovenske kinematografije, ki ga je sklicala mestna konferenca ljubljanskih komunistov. Bila pa bi to resnično velika škoda! Še do lani smo dolga leta v en glas ugotavljali, da je slovenski film izgubil občinstvo. Ob lepem obisku zadnjih štirih slovenskih filmov ta ugotovitev pade: izgubljeni stik z občinstvom je znova postavljen! Tokrat je celo čutiti veliko zavzetost naših delovnih ljudi za usodo slovenskega filma, ki ,,tako lepo obeta". JUGOSLAVIJA – DLJE OD ZSSR Ugotavljamo veseli, da obisk domačih filmov ,,na lepem" celo presega tudi dobro obiskane tuje filme. Najbolj to velja za Ranflov ,,Pomladni veter", ki je vzdignil tudi največ kritičnega prahu, češ da ne kaže današnjo študentarijo v pravi luči. Srbski pregovor pa pravi, da se samo z iskrim konjem vzdiguje prah. Pomladni veter je namreč dosegel natanko to, kar se je namenil: ljudi je razvedril in privabil tudi tiste, ki jim film kot umetnost sicer ni niti najmanj blizu. Klopčičev Strah je razvnel kar najbolj nasprotujoče si ocene, Stigličeva filmska preobleka Kranjčeve Povesti o dobrih ljudeh je očitno vzbujala zelo čustveno in tudi vzgojno odzivanje starih in mladih gledalcev, Ljubičev celovečerni prvenec Čudoviti prah pa je ob 30. letnici zmage lepo zbudil spomine na slavne partizanske dni. Omenimo pa sredi tega lepega ugotavljanja tudi to, da razen Pomladnega vetra še noben od drugih treh slovenskih filmov ni našel svojega kina v kateri izmed naših bratskih republik! Čeprav smo Čudoviti prah že prodali v ZSSR, Poljsko, Romunijo in Bolgarijo, Povest o dobrih ljudeh pa v ČSSR, Madžarsko in Poljsko... Zato zdaj z upanjem na boljše čase počakajmo na letošnji filmski festival v Pulju! Da bi prodrli tudi v jugoslovanske kinematografe in se uveljavili v Pulju so si tokrat slovenski režiserji v kar prevelikem obsegu ,,pomagali" tako, da so glavne vloge delili znanim igralcem iz drugih republik. Kar je seveda iz mnogih ozirov zelo koristno, slabo pa vselej takrat, kadar gre za špekulacijo prodora na jugoslovanski filmski trg ter za koketiranje z žirijo v Puli" pa piše v gradivu, treba je poudariti, da zares tehtnem in izčrpnem, ki so ga pripravili za posvet. V gradivu tudi nadaljujejo: ,,Sodelovanje jugoslovanskih filmskih delavcev se v primeru teh štirih filmov ni vselej pokazalo kot uspešno (Pomladni veter, Povest o dobrih ljudeh), v enem primeru (Strah) je privedlo do nepremostljivih jezikovnih težav, v drugem (Čudoviti prah) pa je težnja, izdelati hkrati slovenski in hrvaški film, povzročila anacionalnost izdelka." Pri tem pa imamo Slovenci celo plejado res imenitnih in vsestranskih igralcev!. OD DIJAKINJE DO UPOKOJENCA Štirje novi slovenski filmi so med Slovenci znova obudili zagretost za domači film, čeprav ima vsak med njimi tudi dokajšnje hibe. Toda, to velja, da so ti štirje filmi zadovoljili najrazličnejše okuse gledalcev, privabili v kino vse plasti občanov, od dijakov do upokojencev, od tistih, ki so morali iti v kino, ker je bil film sestavni del njihovega pouka, pa naj je šlo za Miška Kranjca Povest o dobrih ljudeh ali Čudoviti prah Vekoslava Kaleba, do tistih, ki so se še od mladih nog spominjali pripovedi o hudem ljubljanskem potresu... Ob koncu samo navedimo vzpodbudne in kritične ugotovitve, povzete iz ,,Poskusa idejnega in družbenega ovrednotenja slovenske filmske proizvodnje v letu 1974", ki je bil tudi podlaga za obravnavo na omenjenem posvetu. NEDOGNANI SCENARIJI Glavna hiba vseh štirih filmov so bili SCENARIJI. Čeprav so vsi štirje režiserji večinoma nadgrajevali scenarij in nikoli niso zdrknili pod raven solidne profesionalnosti, je treba navesti predvsem težave, poenostavitve pri prenašanju literarnih podlag na film (Povest o dobrih ljudeh, Čudoviti prah), prezapleteno simboliko filmske zgodbe (Strah) in težave s psihologijo karakterjev (Pomladni veter, Čudoviti prah, Peter Kosterce v Povesti o dobrih ljudeh). Sklep je takle: Kakršnikoli so že vzroki za to, da so slovenski režiserji lani (ob pomoči nekaterih sodelavcev, posebno pri dialogih) sami pisali scenarije, rezultat ni bil najbolj vzpodbuden in postavlja predvsem dve vprašanji: timskega dela pri pisanju scenarija in pa prenosa literarnega dela na film, saj sta literatura in film dva povsem različna medija. DOBRA IGRA (DOMAČIH IGRALCEV) Za lanski slovenski film je značilno močno sodelovanje igralcev iz drugih republik, ob njih pa vrsta uspelih vlog naših igralcev, med katerimi so tudi taki, ki so prvič nastopili pred kamero. Domači igralci so dokazali svoje kvalitete za filmsko delo, posebno še, kadar je režiser znal najti stik z njimi. Za vrsto vlog lahko rečemo, da so uspele, da celo prinašajo v naš film povsem nove like in novo interpretacijo (Marko Simčič, Janez Hočevar, Milena Muhičeva, Anton Petje, Milena Zupančičeva, Radko Polič, Silvo Božič, Majda Grbčeva, Olga Kacjanova in drugi). Omenimo še težave z našo filmsko govorico. Predvsem knjižna izreka zveni ušesom tuje v tako neposrednem mediju kot je film, kar je najbolj motilo v Povesti o dobrih ljudeh. Za konec pa naj bo kar povzetek posveta: Težko bi bilo na koncu napraviti vse štiri filme na kakršenkoli skupni imenovalec, prav tako kot je težko oceniti filmsko leto v celoti. Zdi se pač, da je prevladovala solidnost filmske proizvodnje, da pa čisto zadovoljni ne moremo biti. Noben film namreč ni kompletno umetniško dejanje, niti odkrita konfrontacija s problemi društvene determinacije slovenskega filma, prej gre za odmik v neki filozofski, žanrski svet ter časovno neopredeljeni polpretekli oziroma pretekli čas; en sam film se dogaja v sodobnosti, a še ta je tematsko (v smislu družbene determinacije) zožen in se umika v žanr. Splošna ugotovitev ob lanski filmski produkciji je, da je slovenski film nadaljeval že začeto kontinuiteto ter vzpostavil nastanek za prihodnjo filmsko proizvodnjo, da je izrazno dozorel za nov kvalitetni, vsebinski, družbeni in idejni skok, ki naj bi nastajal ob neposrednem konfrontiranju slovenskega filma s sodobno družbeno problematiko.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.