Njegov svet
Andreja Tauber, Delo, 22. 8. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Njegov svet
Lep večer pantomimika Andresa Valdesa v sporedu ljubljanskih prireditev
Kdo še ne pozna Andresa Valdesa, pantomimika, ki včasih nasmeje gledalce televizijskih oddaj, reklamnih filmov ali raznih zabavnih prireditev. Sodeloval je na raznih festivalih pantomime v svetu in v Beogradu, v zadnji gledališki sezoni je nemo igro ponesel v številne manjše kraje Slovenije in končno smo njegovo umetnost lahko občudovali v samostojnem večeru v Viteški dvorani v okviru mednarodnih poletnih kulturnih prireditev.
Videti Valdesa v predstavi, ki jo je zgradil sam, ali pa le posamezne točke, vkaljučene v raznoroden program, je nekaj povsem drugega: tokrat se nam je umetnik, ki je doma iz Havane in je prišel v Ljubljano šele v svojih zrelih letih, pokazal kot senzibilen opazovalec svojega okolja, ki je pred nami na odru razgrnil del svojega sveta.
Vseh enajst točk Valdesovega sporeda — prodajalec rož, dobro jutro, serenada, lovec, oče, turist, rendez-vous, mali prijatelj, Chicago-time, love-story in hazarder — zelo konkretna imena, zaradi katerih je med izvajalcem in gledalcem takoj vzpostavljen kontakt, umetnikovo sporočilo pa seže znatno globlje, kot je nakazano v naslovu. Prodajalec rož zakriva oči pred resničnostjo; število odtrganih cvetnih listov marjetice mora pokazati, da je ljubljen, pa čeprav je v dokaz potrebno napačno štetje. Dobro jutro še zdaleka ni dobro; dan se začne z dolgočasno dnevno rutino, jezo in nervozo in zato v tem jutru tudi ni prostora za glasbo, ki je v drugih točkah diskretna pantomimikova spremljevalka. Mali prijatelj pes ni pravi prijatelj, ker noče pokazati svojih veščin takrat, ko bi se lahko njegov »veliki« prijatelj izkazal pred znancem; pokaže se zmota o avtoriteti, ker je pes tisti, ki uveljavi svojo voljo.
V vsaki pripovedi lahko gledalec najde nekaj več od prikaza same situacije ali dogodka, ki ga je pantomimik nakazal v naslovu. Tako je vse do zadnje točke, do »hazardenja«, ki izgublja, ki mora sneti tudi prstan, da poravna dolgove v igri, ki je lahko tudi igra življenja, ki pa se po kratkem premoru vrne z novim prstanom na roki in spet dobiva. Vsebinsko plitkejši točki zadnjega Valdesovega sporeda sta le »turist« in »Chicago-time«.
Andres Valdes, najprej igralec, ki se je s pantomimo začel intenzivneje ukvarjati v Mehiki in se je v tej umetnosti izpopolnjeval v Parizu pri Etiennu Decrouxu, učitelju Marcela Marceauja, ubira svojo pot. Zanj je vodilna ideja, tehnika se odločno podreja sporočilu. Ne uporablja belega kostuma, ker izraz telesa nekoliko zanemarja, da pa obvlada tudi celo telo, je pokazal v love-story. S temnim oblačilom prisili gledalca, da je pozoren na njegove roke in predvsem obraz, ki je najzgovornejši in ima nešteto izrazov. Gledalec lahko pomisli, da je Valdes bolj komik kot pantomimik, toda to le zato, ker po še tako bridki izpovedani resnici na kraju vsake točke gledalce nasmeje.
V Ljubljani imamo samo enega profesionalnega pantomimika in še ta je zašel k nam slučajno. Ali ne znamo ali nočemo izkoristiti njegove prisotnosti tako, da bi posredoval svoje znanje tudi drugim? Morda smo Valdesa dobili preveč enostavno, brez truda.
ANDREJA TAUBER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Osebe
- Andres Valdes Andreja Tauber
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-08-13-31_799-11