Stein po Gorkem
Andrej Inkret, Delo, 2. 10. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Stein po Gorkem
Končal se je Bitef Ob koncu je festival doživel nesporni vrhunec z berlinsko uprizoritvijo »Letoviščarjev«
OD NAŠEGA POROČEVALCA
Dolgi trije tedni beograjskega mednarodnega gledališkega festivala so se iztekli. Dolge dneve so odrski delavci pripravljali prizorišče za zadnjo uprizoritev letošnjega, devetega Bitefa. Iz bližnjih kamnolomov so pripeljali na Košutnjak spet v enega tistih razsežnih hangarjev, kjer ponavadi, če ni, po naključju, Bitefa, snemajo filme »natanko« tri tone svetlorjave vojvodinske prsti, v to prst so zasadili »natanko« tristo tenkih brezovih debel, ki jih je v ta namen v bližnji okolici kombināt iz Kruševca (za sleherno od debel so odrski delavci potrebovali spet »natanko«, sedem minut, preden je dovolj globoko sedlo v prst) - in nato šele se je, slednjič, lahko začela uprizoritev »Letoviščarjev«, kakor jih je »dramatskih prizorih« Maksima Gorkega iz prvih let tega stoletja na berlinskem Schau-bühne am Halleschen Ufer uprizoril eden najizrazitejših režiserjev današnje gledališke Evrope - Peter Stein.
Pisec teh poročil je bil igro videl že prej, v njenem izvirnem ambientu na Haleškem obrežju v zahodnem Berlinu, in v pričujočem časopisu je tudi že objavil neskromno število navdušujočih se besed o tej uprizoritvi, o kateri je bil prepričan, da je med onimi najizrazitejšimi in najbolj intenzivnimi gledališkimi dogodki, ki jim je sploh mogel biti priča v svoji poročevalski »karieri«. Ob beograjskem ponovnem opazovanju Steinnovih »Letoviščarjev« so se iste impresije vrnile: to je zares predstava z izjemno estetsko energijo, presenetljivo izostrena, lucidna in rafinirana gledališka igra, ki je v slehernem svojem mizanscenskem predelu komponirana kot starinska žanrska podoba, precizno in docela izravnano, s filigransko natančnostjo, presenetljivimi svetlobnimi menjavami in trepetanji; ki je v svojih glasovnih in ritmičnih »predelih« ujeta v tako rekoč muzikalno sozvočje in valovanje izjemno gladka in do kraja poenotena v artističnem zaporedju do zadnjega detajla izniansiranih likovno-zvočnih pasaž, združenih v teatralno celoto, ki ne pozna nikakršnih estetskih »praznin« ali slepih peg. Pedantno sestavljen in programiran, lirični špektakularni mehanizem, ki pa vendarle funkcionira kakor »spontano« in »čisto« z vsemi svojimi sestavinami.
In sredi tega gladkega in rafiniranega artističnega konteksta vrsta modernih tragičnih in tudi tragikomičnih postav, ki nas vodijo k pomisli na junake liričnih, žalostnih vodvilov Antona Pavloviča Čehova, zavrtih intelektualcev in rahločutnih žensk »moderne dobe« s silovitimi hrepenenji in paradoksalnimi željami v sebi, a tudi z grozljivimi in hkrati ciničnimi spoznanji o svoji nemoči, sploh nekakšni svoji popolni eksistencialni zablokiranosti. Igra, ki z rahlimi, a vendar učinkovitimi teatralnimi sredstvi fiksira moderni svet velikih prevratov in deziluzij, volje in nemoči pri njihovem temelju, individualnem, tako rekoč samemu sebi tujem življenju, ki pa ostaja, kot igra razumna in pozorna, nič ekskluzivna ali nasiljujoča, moderne Evripid, kakor da bi bila sama začudena nad lastnimi spoznanji, nad vsakršnimi, grozljivimi in jasnimi človeškimi pojavi s tega sveta ujeta tudi sama v grozo njihove nemoči, brezizhodnost iluzij, ki jih s tolikšnim naporom gojijo v sebi ti tujci, po njihovih besedah, »letoviščarji v lastni domovini« ... tujci, ki hlepijo po veliki in sproščeni, kreativni in odrešujoči dejavnosti in obenem z melanholično precioznostjo in temeljitostjo gojijo pravi kult pasivnosti, zavrtega in vendar blaženega brezdelja in lepoumja nekje na deželi, med brezami, na vonljivi zemlji, med velimi besedami.
Tako se je končal sredi tistega kot pravijo, »hiperrealističnega« gledališkega pejsaža na beograjskem Košutnjaku tudi letošnji Bitef. In če potegnemo črto, z eno, dvema besedama, za zdaj: uprizoril je vsaj štiri, kakor se reče, velike predstave, četvero produktivnih primerov Tartuffe in Evripid, Webster in Gorki - in to je, menda, za festival petnajstih predstav že dovolj. Sicer se naslednjo jesen festivalsko kolo zavrti spet od začetka: takrat bo deseti Bitef tekel pod streho tako imenovanega »gledališča narodov«, ki od letos, kakor znano, ni več doma v Parizu, ampak se vsako leto seli od enega do drugega teatrskega mesta po Evropi.
ANDREJ INKRET
Ta članek še ni bil pregledan.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-10-01-15_799-11