Stanovanje - družba - življenje
Lojze Smasek, Večer, 7. 10. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Stanovanje - družba - življenje
MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV: ZOJKINO STANOVANJE, PREMIERA IN OTVORITVENA UPRIZORITEV SEZONE V SLOVENSKEM LJUDSKEM GLEDALIŠČU CELJE
Komedija, s katero se je začela nova celjska gledališka sezona, je kljub jasno stanovanjsko zakoličeni naslovni problematiki precej več kot to. Ni burka, kakršno je napisal, na primer, naš Dobričanin s svojim znamenitim Skupnim stanovanjem, temveč groteska o širšem, družbenem življenju, predstavljenem s spremenljivimi, napetimi, nevarnimi dogodki v Zojkinem stanovanju.
Morda se utegne to življenje komu zdeti preveč rusko, sovjetsko pogojeno za pravo učinkovitost tudi pri nas. Zaradi imen in vrste dogajanjskih oprijemljivosti. Toda imeniten živ sprejem množice tekstovnih konkretnosti, ki jih je občinstvo priznalo za svoje, priča o nečem drugem — učinkovitosti tega odrskega dela, udarnosti njegove problematike tudi pri nas.
Stanovanje Zoje Denisovne Peljc s svojo množico sob in stanovalcev, interesentov in nadzornikov, uveljavljajočih se in propadajočih silnic v spreminjanju tega okolja je mnogo več kot stanovanje — družba, je življenje. Ne po naši gledalski, vse prikrojevajoči, temveč zelo jasni pisateljski volji.
Tu so ostanki uradnih predstavnikov bivše družbe, poleg njih spretni kombinatorji, akrobati na vrvi med včerajšnjim in današnjim, nato še predstavniki nove oblasti (nekateri jo uporabljajoči za svoje zasebne namene in na „bivši način“, drugi za skupne potrebe in kljub okornosti ter robatosti več perspektiv kot prejšnji odpirajoči) in seveda neposredni proizvajalci, ki edini delajo, drugi pa jim rezultate njihovega dela še vedno odtujujejo, čeprav v imenu neodtujljivosti dosežkov teh prizadevanj.
„Zlobna“, ostra, groteskno zasnovana komedija je našla v režiserju Franciju Križaju ustreznega interpreta, ki je ustvaril predstavo, upoštevajočo sicer zahteve zunanje, površinske zasidranosti v neki konkretnosti, vendar vso usmerjeno k bistvenemu, problemskemu, domiselno priostrenemu v prodorno in prepričljivo sporočilo o stanovanju (o družbi, o življenju), ki lahko na njegova vrata nabiješ še tako lepo zveneče novo ime, stari, nespremenjeni, še premalo novi odnosi v njem pa ga postavljajo na laž...
To je režiji uspelo z mozaikom, sestavljenim iz množice svetlečih se komedijantskih zamisli — od prihodov in odhodov prilagodljivega predsednika hišnega sveta skozi nizko luknjo pod mogočnimi stopnicami čez razkrivanje bogatih nahajališč skritih dokumentov na raznih koncih telesa prevaranta Ametistova do zgovorne predstavitve neposrednega proizvajalca in velikih, težkih gest za banalne dogodke ter lahkotne odprave pomembnega, vrednega temeljitejše obravnave (kar je imenitno podčrtalo osnovno sporočilo dela), ali pa tistega ganljivega pobotanja bivšega plemiča Pavla in sedanjega uspešneža Aleksandra s skupnim sedenjem na stopnicah, vodečih v pozabo, in do bankovca, prilepljenega kot napitnina na čelo muzicirajočega grofa.
V dolgem nizu nastopajočih velja omeniti igralske kreacije Marije Goršičeve (njena Zoja Denisovna je bila ena sama življenjska prebrisanost, energija, križana s spretnostjo), Janeza Bermeža (ni igral Ametistova, dvomljivo karieristično figuro, ki bi se pojavljal v vedno drugačni obliki, pač pa je bil sedaj to in potem ono, pri čemer je bilo treba skupni imenovalec, Ametistova šele odkrivati), Pavleta Jeršina (njegov bivši grof je bil posrečena kombinacija blagega spomina na minule čase, rahlega ogorčenja nad banalno sedanjostjo in ponižno vdanega vključevanja v zakonitosti novega sistema) in Branka Grubarja (kot predsednik hišne oblasti je lepo in prepričljivo demonstriral svojo neosveščenost, razpetost med bivši in sedanji svet).
LOJZE SMASEK
Mija Mencejeva kot neposredna proizvajalka v Zojkinem stanovanju, uprizorjenem v SLG Celje
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Branko Grubar Janez Bermež Franci Križaj Mija Mencej Pavle Jeršin Mihail Afanasjevič Bulgakov Marija Goršič
- Producenti
- SLG Celje
- Uprizoritve
- ZOJKINO STANOVANJE, Križaj, 1975
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-10-01-15_799-4