Igra o direktorjevem popoldnevu
Jože Snoj, Delo, 8. 10. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Igra o
direktorjevem
popoldnevu
Scenarista Smiljana Rozmana in režiserja Franca Uršiča TV drama »Obiski« iz ponedeljkovega TV dramskega sporeda je zgrajena na motivnem tlorisu prelevitve nekdanjega ljudsko mislečega, človeško čutečega in kolektivistično delujočega partizanskega komandanta v sedanjega preprostim in navadnim ljudem tehnokratsko odtujenega in socialno nedostopnega direktorja.
Motiv je znan in se zdi postaran ter izpovedno blokiran zaradi dveh poenostavitev, ki ga glede na naše dosedanje tovrstne TV dramske prikaze običajno spremljata: prva je ta, da je že osnovna polarizacija (idealen komandant - idealen direktor) šablonsko črnobela, druga pa je pravzaprav posledica prve in se kaže v tem, da se kot razrešitev in izhod iz zagatnega zapletanja sedanjih medčloveških odnosov in produkcijsko materialnih razmerij skoraj praviloma pojavlja nostalgija po nekdanjih dobrih in preprosto razvidnih tovariških časih.
Ker vemo, da živimo v vedno bolj razčlenjeni in storilni moderni družbeni skupnosti, ki ima iz tega izvirajoče tipične splošne probleme, a tudi povsem izvirne produkcijske in socialne protiukrepe, pa nam seveda še tako lep in brez dvoma dragocen spomin na skupne kotle in preprosto udarne mitinge ne more biti programski napotek za v prihodnje. Kadar se kak pisatelj loti naših sedanjih razmer, si zato želimo konkretnega pretresa le-teh, razkrivanja in upodabljanja tistih novih odnosov, s katerimi nam je računati zdaj in poslej, sicer smo nezadovoljni kot njihovi soustvarjalci in nosilci. Taki ostajamo tudi, kolikor je v Rozman-Uršičevi obdelavi direktorskega motiva samoupravna problematika le bolj ali manj pridejan družbenopolitični dekor.
Kljub tem pa so glede na naše dosedanje tovrstne TV dramske prikaze »Obiski« mestoma dosegli sorazmerno visoko stopnjo neposrednosti in neprisiljenosti v vsebini in izvedbi. Rozmanov direktor je ob vsem balastu, ki mu ga nadeva opisana šablona motiva, človeški in po tej človeški plati razumljiv in resničen, in v tem je nedvomno treba videti ugoden oblikovalsko izpovedni premik, izvirajoč povsem naravno iz opazovanja in proučevanja človeka in nakazujoč povsem logično pot k opazovanju in preučevanju njegove družbe.
Ta direktor ima svoje intimne težave in svoje majhne človeške slabosti, nesrečen neploden zakon in značilen samodržca občutek, da je nepriljubljen v svojem kolektivu in odrinjen od njegovega vodenja. Ima pa tudi svoj popoldan, direktorjevo popoldne, ki napoči, ko mu žena odpotuje v zdravilišče. Takrat bruhneta iz njega zapeljivec in samozaverovani sentimentalnež. Takrat se v pričakovanju prepovedanih sladkosti odpove pomembnemu sestanku v svojem podjetju, a se odpravi nanj, ko se žena nepričakovano vrne. Za neposrednost tega lika ima po igralski plati zasluge Polde Bibič, ki mimogrede povedano ni kriv, da sta ga scenarist in režiser nekajkrat potisnila v dolg in mukotrpen monolog, skozi katerega je razlagal v prazno, kar bi nam moralo o njem povedati njegovo ustrezno zastavljeno in izpeljano filmsko agiranje. Za najbolj pristen in živ zapeljevalski prizor pa ni nič manj zaslužna njegova mlada partnerica Marija Gombačeva.
Česa podobnega ne bi mogli brez pridržka zapisati za slogovno namenoma variirane nastope Milene Zupančičeve v tej igri, ki jo je sklenila do groteskno učinkujočega patosa pregnana igra Vere Perove kot direktorjeve žene. Obe interpretki sta z zvišano karikirano izraznostjo prebijali umirjeno in neprisiljeno raven, ki jo je diktirala Bibičeva igra in kateri sta se bolj ali manj prepričljivo prilagajala tudi Dare Ulaga in Jože Škodič.
JOŽE SNOJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Dramatika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-10-01-15_799-8