Vsem ustreči?
Snežna Šlamberger, Dnevnik, 15. 11. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PRVI REZULTATI GLEDALIŠKE ANKETE
VSEM USTREČI?
„Nikoli ne boste vsem ustregli, ker tega ne zmore nihče,“ je v anketi med gledališkimi abonenti zapisala osemdesetletna obiskovalka gledališča v Ljubljani. Modrost tam, kjer bi prej pričakovali nestrpnost, kot pa na primer pri zdravniku, ki je proti vsemu sodobnemu v gledališču, ker je „nerazumljivo in neužitno“.
O anketi, ki jo pripravlja inštitut za sociologijo po naročilu kulturne skupnosti Slovenije, je na Borštnikovem srečanju pripovedovala mgr. Miša Grčar. Anketa je zajela gledališča posebej, posebej abonente - ta dva dela sta zaključena, čeprav še ne obdelana, zdaj pa pripravljajo še najobsežnejši del, kar 2000 vprašancev bodo zajeli med neobiskovalci gledališča. Med gledališči jih je v anketi sodelovalo deset, med abonenti pa so jih izbrali po 200 v Ljubljani in Mariboru. Odziv je bil precej nad svetovnim povprečjem, kar 57-odstoten.
Na sploh je bilo ob vprašanju o repertoarju več negodovanja kot navdušenja nad eksperimentalnimi, inovacijskimi predstavami, kar veliko pa zahtev na eni strani po klasičnih delih in še dosti več po razvedrilu, komediji in - po lažjem blagu od kabareta in satiričnega gledališča do zelo pogosto zahtevane operete. Večina očitno ne misli tako kot šivilja, ki je zapisala: „Važno, da predstava obravnava nekaj, kar človeka sili k razmišljanju.“
Ko so testirali vprašalnik, namenjen neobiskovalcem, so dobili zanimiv odgovor: ti ljudje sicer ne hodijo v gledališče najpogosteje, ker nimajo časa ali jih ne zanima, vsi pa hkrati izjavljajo, da je gledališče potrebno - kljub filmu in televiziji, ki nje bolj privlačita.
Ko bo anketa v celoti obdelana, bo očitno prinesla pregled mnenj o slovenskem gledališču sedanjega trenutka. Drugo vprašanje je, če bo lahko tudi osnova za ukrepanje, saj za zdaj prinaša rezultate, ki so gledališčem že bolj ali manj znani. Sklepati kompromise? Oddaljiti se od družbeno verificiranih programskih usmeritev? Ugoditi tisti gospodinji, ki je v anketi zapisala: „Bolje, da ljudje gledajo za nekaj procentov manj umetnosti, pa da gredo v gledališče.“ Razvidno je, da za mnoge anketirance že vsaka normalna sodobno odrsko izražena predstava predstavlja eksperiment, ki je „le za snobe“, kot meni anketirani ekonomist.
„Morali bi občinstvo postopno vzgajati“, je zapisala višja medicinska sestra. Pri stalnih abonentih, ki sicer negodujejo nad „repertoarjem“, pa vendarle zvesto hodijo v gledališče, najbrž gledališka vzgoja ne bi kaj dosti spremenila. Več lahko dosežemo z njo pri mladih in pa pri „neobiskovalcih“, katerih podrobna mnenja o gledališču bo anketa šele odkrila. O oblikah si najbrž še nismo - po mnogih dobronamernih poskusih povsem na jasnem. Ali vleči nekoga na silo v gledališče, ko karto sicer kupi, na predstavo pa ne pride? Pomembno vlogo lahko odigrajo gostovanja, včasih tudi več premisleka, kako razvrstiti predstave v sezoni, „da bo idealno za oder in parter“, kot je to rekel v razpravi dr. Bratko Kreft. Kaj ti svežih sil v parterju gledališča, ob svojih sicer zvestih abonentih, nedvomno potrebujejo.
SNEŽNA ŠLAMBERGER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Bratko Kreft
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-11-01-15_799-11