Jubilejno Borštnikovo srečanje v Mariboru
Vasja Predan, Naši razgledi, 7. 11. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Kulturno
razodevanje
Jubilejno Borštnikovo srečanje
v Mariboru
Vasja Predan
Jubileji so, tako je že v navadi, primerni trenutki za temeljitejši premislek Borštnikovo srečanje v Mariboru, letos deseto po vrsti, je bilo jubilejno, če okrogla števila označujejo obletnice. Potemtakem moremo o tej vsaj za slovensko gledališko omiko in sploh kulturo pomembni prireditvi premišljati zbrano in karseda celovito
Ni da bi obujali historiat Borštnikovega srečanja, to so opravili avtorji zajetnega gledališkega lista, natančneje, publikacije, ki se posveča pregledu prehojene poti, vzponov in stranpotij, zmag in zmot mariborskih gledaliških dni za vse desetletje nazaj. Ko pa vsaj kot iztočnico jemljemo to prehojeno pot vendarle v misel, počnemo tako po vsem videzu zato, da bi doumeli, kakšni in kateri so nasledki te poti, se pravi, kaj Borštnikovo srečanje pomeni danes. Ta misel kajpada ni in ne more biti preprosta in samoumevno razvidna, kot tudi predmet, ki jo navdihuje, ni bil in ni enoumen, skozinskoz jasen ali za vse dni ustaljen, takorekoč nespremenljiv. Ko bi bil tak, bi seveda označeval nekaj, kar bi bilo blizu stagnaciji, ta pa je, kot je znano, zmeraj morilka plodnosti, vzgonov in gibčnosti.
Če tedaj Borštnikovo srečanje kot samosvoja tribuna in delovna preglednica vsakoletnih dosegov in razsegov sočasne slovenske gledališke omike. ni in ne mara biti stanovitna in nečimrna razvajenka, ki bi venomer hotela sebi in drugim po vsej sili ugajati jubilej pa utegne biti le še pregrešna spodbuda za tako samovšečnost mora ravnati pravzaprav natanko in samo tako, kot ravna: da se, ta ustvarjalna tribuna namreč, nenehoma, iz leta v leto razživlja, ohranja in utrjuje svoj obrisni status, a znotraj njega brez miru išče, skuša preseči okostenelost, hoditi mora ali si vsaj prizadevati stopati vštric z gledališko stvarilnostjo, ki ne more nikdar, kadar je prava, stopicati v blaženem miru in varnem krogu.
Rekli smo, da je Borštnikovo srečanje sočasna, vsakoletna preglednica dosegov aktualne gledališke situacije na Slovenskem. Se pravi, da je, drugače povedano, nekakšen barometer gledališkega ozračja, kakor ga razpoznavamo skozi predstave, ki jih (re) prezentirajo vsa slovenska stalna ali občasna, repertoarna ali eksperimentalna in avantgardna gledališča. Koliko je in ali sploh je taka prezentacija reprezentativna, tedaj vzorčna, to je najbrž prvo vprašanje, ki ga kaže problematizirati. Če naj namreč gre vsako leto na Borštnikovem srečanju za vzorčne ali nemara celo za vzorne
predstave posameznih gledaliških hiš, tedaj smo se najprej dolžni vprašati, kakšna in katera so izbirna merila za tako vzorčnost. Odgovor na to vprašanje je po dosedanjih izkušnjah prepuščen teatrom samim, saj je izbor v njihovi takorekoč izključni pristojnosti. Zavedati se je treba, kako je vsak izbirni ključ ali princip pogostoma predmet ugovorov ali celo sporov. V našem konkretnem primeru, ko so gledališča sama sebi arbiter, pomeni to, da ključ označuje hkrati njihovo umetniško vest in zavest; če se ta izkaže za tenkočutno in dosledno, je do sem vse v redu in prav. Zaplete pa se, če se, govorimo teoretično, taka vest in zavest »zmoti«, ker pač z vidika srečanja kot celote ne more biti programsko sinhronizirana: repertoar srečanja more postati preveč enosmeren ali monoton, tudi podvojitve niso izključene. Denimo: glede na Cankarjevo leto bi se utegnilo primeriti, da bodo zvesti in zavzeti mariborski gledalci prihodnje leto »morali« gledati npr. troje »Pohujšanj«, kar utegne biti vznemirljivo kvečjemu za tako imenovane »sladokusce«, pa še zanje najbrž ne pretirano, saj si jih večina te predstave ogledala že prej. To je kajpada samo potencialen zgled, ki naj ilustrira nevarnosti, do katerih lahko vsaj kot skrajnost zapelje kriterij, ko je repertoar Borštnikovega srečanja prepuščen nepredvidenim naključjem. Se pravi: nemara bi kazalo za naprej vsaj razmišljati o tem, kako bi se takim nenačrtnostim izognili, ne da bi, kajpada, izključili gledališča kot primarne ponudnike in izbiralce.
Pri tem programsko važnem vprašanju smo se nekoliko več in tudi nazorneje ustavili zato, ker ga je vsilila tudi jubilejna izkušnja. Bilo je tako rekoč samoumevno in prav, da je Borštnikovo srečanje hotelo počastiti trideseto obletnico svobodnega ustvarjanja, a zategadelj najbrž ni bilo neizogibno skoraj polovico predstav štiri od desetih vezati na to počastitev (Stalno slovensko gledališče iz Trsta je moralo zavoljo objektivnih razlogov »Rižarno« v zadnjem trenutku zamenjati z »Dvema bregovoma«). Ne zato, ker bi jih bilo preveč, marveč zato, ker vse niso bile v polnem pomenu kvalitativno reprezentativne, Borštnikovo srečanje pa si prizadeva predstaviti vsako leto »najboljše od najboljšega«. In prav to »najboljše« more biti najvišja čast tudi za obujanje spomina na trideset let prostosti.
Mimo te opombe: letošnji repertoar mariborskih gledaliških dni je bil ne glede na moč ali nemoč posameznih predstav dovolj razgiban, tematično raznoličen in gledališko zvečine neokostenel. Res je segal od obrežja odrske konvencije do popolnoma nepreverjenega in nepreverljivega iskanja, a prav ta pluralna izraznost ga je označila kot vitalnega, zavezanega gledališki avtonomnosti, živi, neprilagodljivi ustvarjalnosti. Seveda sta pazljivo, kritično oko in uho v njem zlahka razpoznavala in razločevala varnost od tveganja, privajenost od raziskovanja, izvirnost od posnemanja. Toda to se navsezadnje dogaja vsem znamenitim festivalom, čeravno zategadelj rutine ne opravičuje, jo le označuje. Čar je v odkrivanju neznanega, mik sukanja orožja v »boju« enakovrednih, slast uspeha v viteštvu zmagovalcev in neporaženih. Taka tekma je tudi Borštnikovo srečanje, čeprav marsikdaj ne spodbuja sodelujočih, ne neti ognja, ne osrečuje, ne navdihuje stvarilne razigranosti. Nemara so se mnogi festivali prav zavoljo teh in takih lastnosti odrekli formalni tekmovalni naravi in se odločili za zgolj delovno, tudi polemično soočenje.
Ko smo tako skozi glavna, programska in repertoarna vrata letošnjega Borštnikovega srečanja stopili v dvorane njegovih gledaliških, artističnih eksponatov, moremo dognati, kako se je prav v tem predelu z vso živostjo in živahnostjo razprla dovolj pisana, tudi inovativna paleta izrazil, ki seveda pričajo o stvarilni intenci in potenci posameznih gledališč, a hkrati z njo tudi o volji prireditelja, da jo nenehoma razvnema. To seveda ne pomeni, da so teatri, ki so predstavili inovacije, vsi in v celoti vpreženi v smer novega in neznanega, oni drugi pa stopicajoči v varnem in preskušenem krogu: to pomeni, da so take bile posamezne predstave, pri tem pa se je utegnilo primeriti, da so drugačne, tudi zanimivejše, ostale »doma«, potemtakem za Borštnikove dneve nepreverljive. Seveda sta se kritično oko in uho raje ustavljala pri dosežkih, ki so prebijali »zvočne zidove« znanega, pa četudi so oni drugi nemara bolj ugajali manj strogemu okusu ali mu pritrjevali v enaki meri kot prvim. Med »prebojne« predstave je skorajda brez pridržkov šteti Jovanovičeve »žrtve mode bum-bum« v izvedbi Mladinskega gledališča iz Ljubljane, Leskovčeva »Dva bregova« Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta in Kovačevo montažo »Tako, tako« v izvedbi ljubljanskega gledališča Pekarna.
Dušan Jovanovič je za podlago predstave Mladinskega gledališča vzel svoj tekst, ki ima za ogrodje »modno revijo« vojaških uniform skozi čas, seveda s komentarji, ki distancirano, z razigrano ironijo in tragikomičnimi nasledki spremljajo to revijo in modo, kažejo njene reflekse pri neuniformiranem človeku, ta človek pa je slejkoprej zmeraj žrtev militantne »mode«. Besedilo samo je potemtakem vse kaj drugega kot dramska ali dramaturška sestava, komentarji se prepletajo z aforizmi, variacijami različnih sintagem, vzkliki, gesli in drugim povednim gradivom. Bistroumni so ali igrivi, sarkastični ali poetični, na videz podobni improvizaciji in sinopsisu ali kvečjemu zasilnemu scenariju, ki ne kaže nikakršne koherence, na kateri bi bilo mogoče graditi dramski lok. In prav zavoljo tako razrahljane podlage je gledališka avantura, ki jo je bil Jovanovič kot režiser teatralno napolnil z zgledno skupinsko igro vseh sodelujočih igralk in igralcev, toliko bolj drzna in očarljiva. To je bila odrska pisava, ki je v celoti in nadrobnostih vsa zavezana gledališkemu znaku, pisava, ki, če povemo s podobo, iz nič naredi vse, ki se svojemu predmetu, uniformi, groteskno posmehuje, a ki je naposled vsa zavzeta za osvobodilno prostost in ljubezen. Na kratko: Mladinsko gledališče je v »žrtvah mode bum-bum« stereotip spremenilo domala v čustveni vzgon, puhlice napolnilo skorajda z ganjenostjo, bridkost z radoživostjo, vse pa z osamosvojeno in osvobojeno gledališkostjo, ki je ne more nadomestiti nobena druga pisava. Gledališka nadgradnja in izum v dobesednem pomenu teh besed.
Podobno nadgradnjo in izum, čeprav ne dobesednem pomenu, je razkril režiser Jože Babič, ki je z ansamblom Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta predstavil petdeset let staro Leskovčevo dramo »Dva bregova«. Natančneje bi to odrsko stvaritev označili, če bi jo opredelili kot preinterpretacijo. Domačijski svet slovenskih beračev je Babič »posvetovljanil«, ga razbremenil ozkosrčne frustriranosti, in ga, neskrivaje navdihujoč se pri Brechtu, vrgel v svet kot razkošen in angažiran teatraličen izziv, prepleten z imenitnimi songi, z razposajenim zarotništvom in prešerno »gangsterijado«, nenehoma snujočo iz avtentične gledališke občutljivosti. Brez skrajnostnih tveganj je mogoče reči, da je Babič s tako preinterpretacijo dosegel več, kot je mogoče uzreti ta hip: ni samo razkazal sproščajoče gledališke parade, vzdignil je Leskovčev tekst iz pozabe in ga z novo odrsko vizijo takorekoč nanovo rodil. Tržaški ansambel je to vizijo uresničil polno zavzetostjo zlasti kot celota. Predstava je pomenila drugo dominanto letošnjega Borštnikovega srečanja.
Tretjo nanizanko avtentičnih gledaliških znakov in izrazit sunek v svet inovacij je razkrila predstava Kovačeve simultane »slikanice« »Tako, tako«. Režiser Ristić je s poklicnimi amaterskimi igralci Pekarne v aksonometričnem prerezu štirih prizorišč in štirih eksistenčnih situacij oživil kontrapunkt človekovega vedenja, kakor ga je bil označil avtor, vendar z gledališko pisavo, ki je prvi slovenski zgled takoimenovanega doslednega novega naturalizma ali hiperrealizma na odru. Seveda ta slogovna naravnanost ni in noče biti formalistična, a toliko bolj pomembna in pomenljiva je zato, ker je tu stil hkrati bistvo bivanja, identiteta. Res je, da je svojevrstno problemsko, pomensko in gledališko-estetsko simultanost v slovensko teatralično izročilo vnesel Slavko Grum, a njegov psihoanalitični ekspresionizem je slejkoprej iz sveta poetične odrske iluzije. Predstava »Tako, tako« pa z iluzionizmom nima nič opraviti, prav tako ne z mimetičnostjo. Hiperrealizem izžarja dejanskost kot pretres, kot novo sestavo resničnosti, zato je z naturalizmom le v navideznem sorodu. Gledališče Pekarna je s predstavo »Tako, tako« to novo sestavo odstrlo kot napev dveh glasnih, dramatičnih in pripev dveh nemih situacij, vse pa so zmogle v istem trenutku biti pretresljive in smešne, groteskne in elegične. In prav ta na pogled nezdružljivi, simultani kontrapunkt dejanskosti je bistveno opoménil celoten projekt ob ustreznem sodelovanju vseh sodelujočih.
O drugih predstavah letošnjega Borštnikovega srečanja Čosićevi »Apokalipsi« (Drama SNG Maribor); Storeyevi »Kmetiji« (AGRFTV in MG ljubljansko), F. Kozakovem »Kralju Matjažu« (SLG Celje), Messner-Jovanovič-Šalamunovem »Pogovoru v maternici koroške Slovenke« (Glej), Hadžićevi »Naročeni komediji« (MG ljubljansko), Kesserlingovem »Arzeniku in starih čipkah« (PDG Nova Gorica) in Svetinovi »Ukani« (Drama SNG Ljubljana) ni mogoče reči, da niso bile vssodobnem profesionalnem kontekstu s tremi opisanimi »prebojnimi« uprizoritvami, vendar ne v pomenskem ne artističnem pogledu niso odstrle nič takega, kar bi v zavest gledališkosti vnašalo nova spoznanja.
Seveda pa so to bile le »uradne« prireditve BS 75, dopolnjevali pa so jih enako zanimivi drugi nastopi, od »gledališča v Orlu« s solističnimi recitali, predstav na malem odru mariborske Drame, predstav »gledališča ljudske vstaje« po okoliških vojaških postojankah, do simpozija gledaliških kritikov in teatrologov, ki so razmišljali o Ivanu Cankarju in činstvu, ki, mimogrede povedano, današnji gledališki podobi, o gledališkem najbrž tudi po zaslugi Borštnikovega srečanja številčno narašča prav v Mariboru in njegovem zaledju, o vlogi in pomenu današnje gledališke kritike na Slovenskem; slednjič je omeniti še srečanje slovenskih dramskih umetnic, pa vrsto razstav, ki so prireditev spremljale ali jo obrobljale. Spričo te in take dobro organizirane in mnogovrstne živahnosti je nemara škoda, da poglavitnih prireditev ni bilo mogoče sproti reflektirati, jih vpeti v ustrezne strokovne, družbene in sploh kulturnopolitične debate, saj te priložnosti niso imeli ne gostujoči ansambli ne zbrani strokovnjaki ne občinstvo. Seveda so te reči zvezane s časom in denarjem, a takih šans nemara v prihodnje vendarle ne bi kazalo docela prezreti, saj bi morale očitno biti integralni del BS.
Naj sklenem. Najbrž ne bom oznanil nič novega, če o desetem, se pravi jubilejnem Borštnikovem srečanju povem že preverjeno globalno spoznanje: ta, v ožjem, ustvarjalno vrednem gledališkem pogledu važna, v širšem, kulturnodružbenem pa čedalje pomembnejša vsakoletna vseslovenska prireditev si je z desetletnimi izkušnjami ne glede na morebitne občasne slabosti ali zmote popolnoma trdno izrisala poteze lastne fiziognomije, hkrati pa postala neločljivi in nenadomestljivi del sodobne slovenske omike sploh. Seveda je táko afirmativno spoznanje mogoče označiti za kurtoazno, a resnici na voljo moremo dognati, da Borštnikova srečanja nimajo nič opraviti s kurtoaznostjo, ki je slejkoprej nasledek elitniškega vedenja. Mariborski gledališki dnevi pa so delovni praznik tiste in takšne kulture, ki ne priznava ločitve na »visoko« in »nizko«, »gornjo« in »spodnjo«, zahtevno in popustljivo. Borštnikovo srečanje v Mariboru postaja čedalje bolj očitno žarišče stvarilnosti, ki so jo široki krogi ljudi, čudovitih obiskovalcev mariborske gledališke hiše sprejeli za svojo, ne da bi terjali kompromise ali se zbali zahtevnosti. In prav ta razvejana odzivnost je ob vsakovrstnih vznemirljivih dosegih tisti temelj, ki je zavoljo njega tudi za naprej mogoče verjeti v smiselnost podjetja, ki ga zdaj že deset let z vso marljivostjo in v dobro vsej slovenski gledališki omiki pripravljajo ter ob pomoči družbenih in gospodarskih subjektov zavzeto uresničujejo mariborski gledališki delavci.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Jože Babič Ljubiša Ristić Ivo Svetina Slavko Grum Ivan Cankar Ferdo Kozak Dušan Jovanović Fadil Hadžić Matjaž Čosič Anton Leskovec Joseph Kesselring Tomaž Šalamun Vasja Predan David Malcolm Storey Janko Messner
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana Mestno gledališče ljubljansko Slovensko mladinsko gledališče Drama SNG Maribor SLG Celje SNG Nova Gorica SSG Trst AGRFT
- Uprizoritve
- UKANA, Babič, 1975 KMETIJA, Bevk, 1975 NAROČENA KOMEDIJA, Mlakar, 1974 POGOVOR V MATERNICI KOROŠKE SLOVENKE, Jovanović, Milčinski, 1974 ŽRTVE MODE BUM - BUM, Jovanović, 1975 DVA BREGOVA, Babič, 1975 APOKALIPSA, Gombač, 1975 ARZENIK IN STARE ČIPKE, Mlakar, 1975
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-11-01-15_799-11