Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Mikavno, zdravo

Jože Javoršek, Delo, 11. 11. 1975

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Mikavno, zdravo Premiera samoigre v Mali drami SNG - Andrej Kurent si je izbral fantastično »gledališko« zgodbo Dostojevskega V Mali drami je bila v soboto, dne 8. novembra, premiera samoigre SANJE ŚMEŠNEGA ČLOVEKA, ki jo je na besedilo F. M. Dostojevskega odigral ANDREJ KURENT. Novelo iz znamenite zbirke DNEVNIK PISATELJA, je prevedel Janez Zor. Po Jugoslaviji se je zadnja leta samoigra kot oblika gledališkega nastopa in posebne vrste dramaturški pripetljaj razcvetela do take mere, da ima ta zvrst gledališke umetnosti že kar lasten festival. (V Zemunu.) Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da se večina strastnih gledaliških ljudi in gledaliških teoretikov tej obliki gledališča upira ali pa jo gleda vsaj z nekakšnim zastrtim omalovaževanjem. Prepričan sem, da predvsem zaradi tega, ker je samoigra ali monodrama v bistvu negledališko početje, zakaj rojstvo gledališke umetnosti sodi v tisti usodni in veličastni dan, ko je v gledališče stopil drugi igralec oziroma protiigralec. In to je bilo za Ajshilovih časov. Gledališče je pač po svoji naravi izraz skupinskega dogajanja in če najdeš in uporabljaš kakršnekoli druge oblike, ki so v nasprotju z ustaljeno naravo gledališke umetnosti, bistveno tvegaš. Kaže pa, da se je prav ta tvegana oblika gledališke umetnosti v naših deželah razbohotila, razbohotila po vsej verjetnosti zategadelj, ker imamo pri nas veliko igralskih energij, ki so premalo vprežene in zaradi tega iščejo samosvoja pota. In to je vsekakor mikavno, če ne celo zdravo. Andrej Kurent je za svoj umetniški večer izbral izredno zanimivo literarno snov, ki je zaradi zapletenosti in »večpomenskega umetniškega sporočila« lahko do neke mere nadomestila raznolikost, ki jo (v kakršnikoli obliki) terja gledališko dejanje. V fantastični zgodbi z naslovom Sanje smešnega človeka je toliko protislovnosti, večplastnosti, fantastike in drugih oblik mikavnosti, da lahko ponovno ugotovimo, kako ni prav nič čudnega, da so Dostojevskega nenehno poskušali prenašati na oder in kako je pravzaprav nerazumljivo, da ta izrazito igralski in gledališki človek nikdar ni pisal za gledališče. Ampak pri vsej zanimivi, literarno privlačni in umetniško vabljivi snovi vendarle ni bilo mogoče rešiti osnovnega dramaturškega problema: ali naj igralec igra človeka, ki pripoveduje besedilo z naslovom Sanje smešnega človeka in torej igra literaturo, ali pa naj pooseblja človeka, o katerem je temtakem poustvari lik usode z vsemi tistimi gledališkimi sredstvi, ki so igralcu na voljo. Med tem temeljnim dramaturškim in igralskim vprašanjem in njegovim protivprašanjem je Andrej Kurent moral iskati ravnotežje. To iskanje samo po sebi je uresničil z uglajeno in visoko kulturno govorico in dobro zamišljeno gledališko parado. Če pa človek premišljuje o pravem pomenu oziroma smislu takega večera, si ne more kaj, da ne bi ugotovil: posvečen je lahko edino literaturi. Zato so te vrste gledališke predstave izrazito literarne predstave, kar dokazuje tudi izbor samoigralskih besedil po vsej Jugoslaviji (od Cankarja do Krleže...) Namenjene so torej intelektualno radovednemu občinstvu in šolam. JOŽE JAVORŠEK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.