Sanje smešnega človeka
Aleš Berger, Dnevnik, 11. 11. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PREMIERA V MALI DRAMI
Sanje smešnega človeka
Letošnji sporedi uprizoritev v naših poklicnih in eksperimentalnih gledališčih pripovedujejo tudi o tem, da se vse več gledaliških vodstev, igralcev, ponekod tudi avtorjev ali prirejevalcev, odloča za uprizoritve z enim izvajalcem in kaže, da bo treba paleto tovrstnih nastopov slej ko prej vsaj za silo premisliti in njene odtenke - sprotni poročevalski rabi ustrezno - označiti. Gotovo je namreč, da bodo tudi ti samotni mojstritelji odrske besede, ti sami sebi izročeni in prepuščeni garaški govorci temeljili v različnih razumevanjih svojih samogovorov in da bodo le-ti doživljali kaj raznovrstne usode: pojavljali se bodo, lahko domnevamo, v širokem razponu od izrazito podoživljajoče odrske besede in v njej primerne kretnje do drugače premišljenega in drugam iščočega razmerja do pripovedovanega.
Andrej Kurent se je v soboto zvečer v ljubljanski Mali drami predstavil s fantastično povestjo F. M. Dostojevskega ,,Sanje smešnega človeka" in je to povest predvsem odigral. Odigral tako, da se je karseda poistovetil s pripovedovalcem novela je napisana v prvi osebi in z njim (v njem) podoživljal pripetljaje iz njegove preteklosti in kajpak stanje, iz katerega te pripetljaje razbira in popisuje. A šlo je pri tem še zmeraj manj za pripovedovanje in bolj za igranje te pripovedi, manj za misli, ki blodijo in jih govorec, kot pravi, ,,spušča na dan", in bolj za premišljeno, na odziv gledalčevih čutil preračunano podajanje teh misli. Kurent je smešnega človeka, tako se je zdelo, razumel predvsem kot nevrotika, ki sprva še zadržano, navznoter obrnjeno obnavlja usodni dogodek (ali pa osrednjo zmišljavo) svojega življenja, ki pa v tej zadržanosti ne strpi dolgo. Njegova govorica je postajala namreč zmerom bolj hlastna, misli so se prerivale vse bolj nestrpno, besede je izrekal že kar z nekakšnim besom nase in na tiste, ki ga poslušajo, dokler ni nazadnje pristal v hrupnem vizionarstvu, v pridigarstvu, ki, podkrepljeno z izredno širokimi (in pogostimi) kretnjami, ni moglo zakriti svoje spraznjenosti, praznega zvena... Kot bi Dostojevskega. Smešni človek, ki ne verjame niti v svoje sanje, svoje pridigarstvo le še uprizarjal, igral.
Taka je bila, vsaj v grobih potezah, pot, ki jo je prešel Andrej Kurent, ko je posredoval Dostojevskega ,,Sanje smešnega človeka" sam, brez režiserjevega vodstva in morebitnih dramaturgovih nasvetov na skromni, a logično razčlenjeni sceni in ob učinkoviti pomoči svetil, ki so metala njegovo spotegnjeno senco na belo ozadje in tako med besedje prinašala vsaj nekaj fantastičnosti. V tem poročilu seveda ni mogoče zasledovati, katere razsežnosti besedila je takšna interpretacija opustila omeniti je sicer treba, da je najbrž le preveč zanemarila hkratnost nasprotujočih si čustev v govorčevih besedah in večsmiselnost nekaterih odlomkov ugotoviti je moč le, da takšna kot je, pripoveduje predvsem o igralcu, ki se je je lotil. Razkriva njegove vrline, pa tudi tisto, kar se nič manj očitno in neusmiljeno ne kaže kot njegova nemara najhujša zadrega.
Votlo pridigarstvo, v katerem se je - bolj ali manj v skadu z avtorjem - končalo popolno poistovetenje s pripovedovalcem iz novele Dostojevskega, je po vsem videzu pričalo o eni značilnih igralskih potez Andreja Kurenta gotovo pa je bilo tisto, ki je v soboto zvečer precej pripomoglo, da so se ,,Sanje smešnega človeka" iztekle kot poskus, približevanje in nekajkrat celo stik z retorično parado, manj pa kot igralska ekshibicija v polnem, domišljenem pomenu besede.
ALEŠ BERGER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Uprizoritve
- SANJE SMEŠNEGA ČLOVEKA, 1975
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-11-01-15_799-1