Dvoje poti pa en namen
Jože Snoj, Delo, 13. 11. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
AJV BOGASTVO
Dvoje poti pa en namen
Samoigra o »Liziki« pred delavskim občinstvom v Mariborski tekstilni tovarni in večer Shakespearovih tekstov za slušatelje delovodske šole
V torek je bila nova letošnja premiera Malega odra mariborske Drame SNG - v dvoranici poslopja MTT je za zaslužne povabljenke meljskega tovarniškega obližja nastopila Milena Muhičeva z monologom Milenka Vučetića. V izvirniku je naslov tega govora, oziroma samogovora delavke, ki stopa v pokoj, »Ljubica, prvo lice množine«, prevajalec in adaptator besedila Tone Partljič pa je Ljubico spremenil v štajersko Liziko. Lizikino monologizirano življenjsko zgodbo pred fiktivnim kolektivom, ki ji priredi slavnostno poslovitev, je režijsko vodil Voja Soldatović. Dramatikov fiktivni kolektiv pušča režiserju prazen odprt prostor in mariborski gledališčniki so se namenili, da ga bodo vsakič sproti zapolnili s pravim, resnično obstoječim: Z monologom bodo gostovali po kolektivih in gledalci se bodo - tako je upati - vsakič sproti spreminjali v Lizikine tovariše.
Prijem, ki ga dopušča Vučetićev monolog, je na dlani: čimbolj izenačiti okolje in dogajanje monologa z okoljem in dogajanjem v prostoru, kjer izzveneva skozi igralkina usta, in tako doseči čim popolnejšo iluzijo resničnosti in izzvati v gledalcih čimbolj podobne človeško osveščevalne reakcije.
Za Mileno Muhičevo je bila interpretacija preproste, a občutljive in po svoje pametno in pošteno rezonirajoče in čustvujoče ženske iz ljudstva, zanimiva in privlačna igralska priložnost. Milena se je je očitno oklenila z vsem žarom in strokovno skrbnostjo. Izbrala si je širše pogovorno štajerščino in v njej imenitno preskakovala iz napisanega slavnostnega govora, polnega tuje učenosti in fraz, v svoje zasebne opazke in preprosto izrečene izpovedi in še posebno v jedko prikrite tožbe in obtožbe človeka, poslavljajočega se od bistva svojega življenja. Varovala se je melodramatičnosti, čeprav se ji objektivno gledano - ni mogla docela izogniti, in se ostrila v kritiko, čeprav ta v besedilu ne presega nedolžno pikrih pripomb na nove direktorske manire nekdanjih tovarišev. V svoji interpretaciji bi bila morda lahko malo bolj dinamična, pa tudi šalo, ki kot sol za vsakdanjo rabo spremlja to dokaj poprečno pisateljsko besedilo, bi najbrž kazalo proti koncu še stopnjevati.
Z Vučetićevo »Liziko« so si, torej, mariborski gledališčniki v torek okrog poldneva prizadevali kar se da zmanjšati pregrado med avditorijem in podijem, privzdignjenim nad vsakdanjim življenjem.
Proti večeru pa so se z drugo reprizo recitala iz Shakespearovih verzov v grajski viteški dvorani trudili med poslušalci, slušatelji neke delovodske šole, vzbuditi polet tiste fantazije, ki ustvarja čudovite nove svetove in pretanjena ter poglobljena občutja tako rekoč iz nič, iz magije pesniške besede.
Za to gledališko akcijo, ki iz diametralno nasprotne strani deluje za isti namen, kateremu se reče osveščanje in plemenitenje človeka, pa sta poskrbela Branko Gombač in Rado Pavalec. Prvi je naredil izbor iz Shakespearovih dramskih del in sonetov, in sicer na temo »Ljubezen, ljubosumje, smrt«, ter bil hkrati režijski vodja izvedbe, drugi pa je ta izbor recitiral.
Spet priložnost za igralca, in to še posebno mikavna za igralca s tako značilnim glasovnim organom, kot ga ima in s katerim je srečno obdarjen Rado Pavalec. In tudi to pot smemo govoriti o tej priložnosti kot o nečem, kar je bilo s pridom in uspehom izrabljeno.
Pavalec ni imel lahke naloge, ko se je lotil domala uro trajajočega in le z redkimi in kratkimi glasbenimi vložki predahnjenega recitala. Že samo dejstvo, da se je moral spoprijemati s prevodi štirih tako različno slogovno usmerjenih prevajalcev, kot so Matej Bor, Jože Javoršek, Janez Menart in Oton Župančič, govori o težavnostni stopnji interpretacije, bolje, o težavah, ki jih pred recitatorja Shakespearovih verzov postavlja sintaktična zapletenost besedil, baročna razgibanost in barvitost izrazja in miselne izpeljave, ki jih je bilo treba iz vse te besedne arabesknosti potegniti v območje poslušalčevega logičnega dojemanja. Vedno se mu to seveda ni posrečilo, a to je razumljivo.
Grobna tišina v dvorani, denimo, ob Hamletovih meditacijah, pričala, da globok dojem pri publiki, pa čeprav nevajeni pesniškega blagoglasja, ni izostal.
V obeh predstavah torej isto občinstvo in isti namen, ostaja le vprašanje, ali znižati piedestal umetniške besede in njene odrske utelešitve ali ga ohraniti in obvarovati sredi vsakdanjika. O tem bo morala spet in znova spregovoriti gledališka teorija, odločala pa bo, upajmo, slejkoprej poezija sama.
JOŽE SNOJ
UMETNIŠKA BESEDA Z DVEH VIDIKOV
Muhič in Rado Pavalec, isti dan vsak pred svojim mariborskim občinstvom.
Foto: Bogo Čerin
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Tone Partljič Oton Župančič Rado Pavalec Voja Soldatović Milena Muhič Matej Bor Jože Javoršek Janez Menart Jože Snoj Milenko Vučetić Branko Gombač
- Producenti
- Drama SNG Maribor
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-11-01-15_799-3