Idealist
D. Hladnik, Dnevnik, 11. 11. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
MILENA IN RAC MARTIN IN TONČKA KAČUR
V NOVEM SLOVENSKEM FILMU
Idealist
Radko Polič-Rac in Milena Zupančič sta te dni sila zaposlena. Pa ne samo onadva, vsi tisti so, ki sodelujejo pri snemanju novega slovenskega filma. Film, ki nosi delavni naslov »Idealist«, režira po Cankarjevem Martinu Kačurju Igor Pretnar. Rac igra v filmu idealista, Martina Kačurja, Milena pa Tončko, njegovo nerazumevajočo ženo.
Pri vsakem filmu, ki je delan po literarni predlogi znanega avtorja, so predstave o likih različne, zato nas je, ko smo se pogovarjali z Mileno Zupančič, predvsem zanimalo, kakšna je njena Tončka na filmu in v čem je podobna današnjim ženskam.
»Šivilja, ki mi dela kostume, mi je rekla, da me bodo po tem filmu vsi zasovražili. Tončka je nesimpatična ženska, je negativen lik, ki v filmu resda ni tako črno obarvan. Takih Tončk, ki si predstavljajo krasno življenje v zakonu, ki hočejo več kot lahko dobe, in se, potem ko pričakovanega ne dobe, obrnejo zoper moža, je bilo in bo. Ko sem začela z delom, sem morala Tončko najprej opravičiti v sebi, da sem jo lahko tudi na filmu. Poskušala sem najti vzroke za njeno ravnanje.
Za igralca je fantastično igrati takšno vlogo. Gre za igralsko zelo zahtevno vlogo, za najtežjo filmsko vlogo, ki sem jo odigrala doslej. V filmu moram igrati dekle in potem zrelo ženo. Pri tem ima velik delež tudi dobra maskerka Berta Meglič.«
Kaj v filmu ne bo Cankarjevega?
»To ni le filmska verzija Martina Kačurja. Film naj bi pripovedoval tudi o današnjem času; ne gre le za Cankarjeve junake, gre hkrati za današnje ljudi. Tu je moč iskati današnje ženske, ki hlepijo po bogastvu, nedosegljivem... Vsakdo pozna kakšno takšno Tončko v krogu, v katerem se giblje.«
Snemanja tečejo od jutra do večera. Med opoldansko pavzo, namenjeno kosilu, smo zmotili Radka Poliča in ga povprašali, v čem se mu zdi današnji igralec podoben Martinu Kačurju.
»Med igralci ni idealistov. Kar se idealistov tiče, ne verjamem, da je teater izjema. Z idealizmom je pač tako: ali se rodiš kot idealist ali pa ne. Glede poklica nisem idealist. Odkar sem se srečal z gledališčem, isto čutim do njega, kot sem. Nikjer ni pisalo, da se bom odločil prav za igralsko akademijo. Po naključju je prišlo tako, da me je Grobler, ko je snemal »Nočni izlet«, najel. Tedaj sem si mislil, zakaj se ne bi ukvarjal z igralstvom. Pri osemnajstih sem se vpisal na Akademijo. Nasploh pa velja, da je vsak človek igralec. V enem je več tega, v drugem manj, igramo pa tako vsi.
Do dela imam profesionalni odnos, velik čut odgovornosti. Če nekaj delam, hočem iztisniti kar največ iz sebe.«
Kako zmorete vsa ta snemanja, pa vaje, nastope v gledališču MGL in gostovanja?
»Preprosto: ko delaš, ne misliš na drugo. Ko pade zadnja klapa, šele pride utrujenost. Takrat greš že spat. Če imamo začetek ob šestih, vstajam ob pol petih, če se začne delo ob petih, vstajam ob pol štirih. Spat hodim med deveto in deseto, če obvladam tekst in če nimam predstave v gledališču. Še sreča, da sem večji del teksta obdelal v predpripravi, če ne, ne bi zmogel vsega. Dostikrat je treba ostati po snemanju še kako uro. Če gostujem, moram takoj po snemanju drveti na predstavo. Včasih komajda ujamem začetek predstave. Po predstavi pozno domov. In zjutraj znova. Vsak dan. Še kakih deset dni, potem končamo snemanje, če bo šlo vse po sreči.«
Naj Rac še toliko zatrjuje, da ni idealist, ko pa urnik njegovega dela, tekanje s predstave na snemanje, vaje, neprespane noči in še marsikaj (ob najbrž ne prav visokem honorarju), govore drugače.
D. HLADNIK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-11-01-15_799-7