Srečanje z beograjskim ansamblom
Marija VogelnikoVa, Delo, 4. 7. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletni bienale
Srečanje z beograjskim ansamblom
Odk rivamo ponovno, da je to naša najbolj zrela, najbolj dorasla, najbolj ustaljena in uskladena baletna družina. Njene odrske stvaritve so najbolj do kraja dorečene, izdelane in prečiščene. Iz njih stopa specifični beograjski baletni stil, ki je stil velikega formata in umirjene gledališke hiše.
Neoklasicistični, če pod tem pojmom zaznamujemo izrazito usmerjenost v obliko, ki nadrašča vsebino in željo po izpovednosti; intelektualizacijo umetnosti in prevladovanje izvajalske visoko estetske kvalitete nad oblikovalno.
Dozorel ansambel, ki poraja največje in najbolj neosebne balete; čipke in pašo za oči in čustva. Njegova specifična možnost je monumentalnost.
Posebej je pri beograjskem baletu treba omeniti vpliv dvojnega srečanja baletnih konceptov zahoda in vzhoda. In odraz japonskega gostovanja, ki je prineslo baletnim stvaritvam, ki smo jih videli na našem festivalskem odru, posebno minuciozno izdelanost. Orient je občutljiv, izredno občutljiv za dekorativnost in detajl.
Trije krajši baleti: Labodje jezero, Človek pred ogledalom, Kraljica otokov. Trije krajši baleti, dinamično zelo premišljeno komponirani; v odnosu do celovečernega baleta imajo prednost, da posredujejo večjo panoramo plesnega oblikovanja in predstavijo več izvajalcev.
Labodje jezero (drugo dejanje, glasba Čajkovski, koreografija Nina Kirsanova, scena in kostumi Dušan Ristić, dirigent Angel Šurev) je pravzaprav Suita plesov v belem; očiščena romantike in želje po čustvenem izživljanju plesalcev pomeni izredno bogato, absolutno okrasno in čipkasto neoklasicistično revijo plesnih oblik, ki se križajo, poigravajo in prepletajo po odru v rafinirani preciznosti in neosebnem šarmu medsebojnega perfektnega funkcioniranja. Plesna tehnika je omejena na noge in roke.
V tej baletni čipki nastopata dva solista največjega formata; namreč baletni zbor in plesalka Jovanka Bjegović.
Baletni zbor, ki je poznan po svoji odrski preciznosti, je to pot prekosil sam sebe; podprl pa ga je tudi naš festivalski oder in njegove za tak balet edinstvene kvalitete. Plesalka Jovanka Bjegović, ki je v isti vlogi že nastopila v Ljubljani med našim baletnim ansamblom, kjer pa je zaradi toplejšega karakterja našega baleta delovala preveč neosebno in za romantično postavitev našega Labodjega jezera pretuje, je v okviru beograjske baletne tkanine in v proporcih križanskega odra doživetje. Njena posebnost je sposobnost, da ujame v svoje gibanje prostor do zadnjih in najbolj oddaljenih diagonal in ga drži v napetosti, da se ti zdi neprestano, da se v njej križajo vse distance v nevidno risbo.
Igra labodovih rok pa je orientalsko bogata in vznemirljiva.
Človek pred ogledalom (glasba Milko Kelemen, libreto Milko Šparemblek, koreografija Dimitrije Parlić, scena in kostumi Dušan Ristić, dirigent Angel Šulev) spada po žanru med tako imenovane črne balete, ki je zanje tipičen življenjski pesimizem; psihopatološki svet človekove podzavesti se v njih osvobaja in igra vlogo fantazijsko neomejenega akterja. V plesni tehniki je bila zanj prvotno tipična čustvena nasilnost ekspresionizma, pozneje se je intelektualiziral in umiril.
V svetovnem baletnem merilu se veže prvenstveno na francoskega koreografa Mauricea Bejarta, ki je s svojim načinom oblikovanja te vrste baletov vsekakor zaznamoval baletni razvoj Evrope. V sklopu Parličevih koreografij se veže na njegovega čudežnega mandarina.
Za koreografski prijem je značilna preprostost in istočasno zavestna estetska kontroliranost plesnotehničnih sredstev; z občutkom komponirana dinamika dogajanja in gibanja, ki se razvija, zastaja in prehaja v statiko napetosti, se spet sprošča in razigra in nazadnje izpoje do zadnjega refrena in tišine; souporaba celostnih vizualnih možnosti, pri čemer igrata izredno pomembno soustvarjalno vlogo sugestivna scenska rešitev ter kostumska barvna skala. Človek pred ogledalom spada nedvomno med Parličeve velike stvaritve.
Med solisti je treba na prvem mestu omeniti enega najboljših plesalcev pri nas, Duška Trninića, ki je odplesal zahtevno vlogo človeka z veliko plesno zrelostjo; poleg njega pa plesalko Višnjo Džordžević, ki je bolj delikatna kot virtuozna, in plesalca Borivoja Mladenovića.
Kraljica otokov (glasba Maurice Thiriet, libreto Andre Boli, koreografija Dimitrije Parlić, scena in kostumi Dušan Ristić, dirigent Angel Šurev) je balet, ki je nastal pred leti (1955) za beograjski baletni ansambel in je že tudi obiskal ljubljanski festival, vendar ne Križank, ampak operni oder. Od pretemperamentne konfuznosti, ki ga je zaznamovala takrat — človek ne more vedeti, koliko je to zakrivil tudi nevajeni nekoliko tesnejši operni oder — do današnje umirjeno razgibane lahkotne operetne predstave, ki je nepretenciozna, pa vendar sposobna takole v mraku, ko nas ni sram, da se povsem neveličastno smehljamo in počutimo nekako tradicionalno, zabavati, je doživelo delo precej sprememb. Zanj je značilna konstantna razgibanost; kot potoček teče, skaklja, se igra in včasih malo pokoketira s publiko.
Križanke pa so sposobne razviti šopek razigranosti in mu ponuditi vse možnosti, da so ponorčuje iz njih, iz nas, iz vsega sveta. Brez zamer.
MARIJA VOGELNIKOVA
- Področja
- Festivali Ples Kulturna politika
- Producenti
- Festival Ljubljana
- Opomba
- balet; Baletni bienale; Labodje jezero; Človek pred ogledalom; Kraljica otokov; Beograjski baletni ansambel
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-07-2501-2600_2550