Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Goldoni z aktualnimi poudarki

Jernej Novak, Dnevnik, 15. 10. 1985

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
OTVORITEV SEZONE V SLOVENSKEM STALNEM GLEDALIŠČU TRST S PRIMORSKIMI ZDRAHAMI Goldoni z aktualnimi poudarki Med klasičnimi komedijami najbrž ni dela, ki bi bilo igralcem Slovenskega stalnega gledališča bolj po duši, kot so to znamenite »Primorske zdrahe« (Le barruffe chiozzotte) italijanskega komediografa Carla Goldonija (1707–1793) v ponašitvi Mirka Rupla. Nič čudnega torej, da so »Barufe« v tržaškem slovenskem gledališču najpogosteje izvajano Goldonijevo delo. Predstava, ki jo je v dvorani Kulturnega doma v Trstu kot otvoritveno premiero nove sezone režiral Boris Kobal s sodelavci: Marjan Kravos (scena), Alenka Bartl (kostumi), Giampaolo Coral (glasba), Andrej Zajec (borilni prizori) ter Najda Kriščak in Jože Faganel (jezikovno vodstvo), je že četrta uprizoritev te komedije v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča. Četrta in seveda drugačna tako od predhodnih uprizoritev kot tudi od tradicije igranja Goldonija. Boris Kobal je igro na različnih ravneh aktualiziral. Ob pomoči strokovne sodelavke za jezik Nadje Kriščak je sočno govorico kriških ribičev, ki je navdahnila Ruplov prevod, zamenjal še živi in tako občinstvu lažje razumljivi govor tržaškega predmestja Barkovlje. Nadalje se uprizoritev duhovito poigrava z aktualno nostalgijo za časi Franca Jožefa, v želji za nenasilno aktualizacijo pa je režiser v igro vnesel neme prizore, v katerih nepomembne komedijske zmešnjave vzkipljivih zdraharjev zastanejo ter se vse življenje obrne k morju, k tej skrivnostni, temno valujoči gmoti, ki tvori ozadje uprizoritve »Primorskih zdrah« na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Ti prizori, v katerih nastopajoči pozdravljajo ladjo, ki tam daleč na obzorju plove mimo njihovega pristanišča, prestavljajo Goldonijevo komedijo v bližino čehovljanske igre; končni prizor, v katerem se ogromni ladijski kljun dotakne domačega pomola, pa vzpostavi novo situacijo in odpre nov kontekst kritično in angažirano zastavljenih vprašanj. Z nakaznimi premiki se »Primorske zdrahe« na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu izmikajo tradiciji igranja Goldonija v stilu commedie dell'arte; na mesto poudarjene igrivosti stopajo miniaturni portreti intimnih človeških zgodb. Iz uvodnega, domala statičnega prizora pustega življenja, v katerem gledamo ženske, ki čakajo, da se moški vrnejo z morja, izpelje Kobal dve liniji. Prva, živahnejša in odrsko bolj razgibana, sledi komičnemu zapletu Goldonijevih »Baruf«; druga, intimnejša in oprta predvsem na igro Mirande Caharije v vlogi Pepke, pa znotraj komedijske situacije odkriva človekovo zapleteno, protislovno naravo ter apostrofira njegov tragikomični položaj v svetu. Ko podčrtava te elemente Goldonije komedije pa Kobalova režija ne izkoristi vseh možnosti, ki jih »Primorske zdrahe« takemu branju ponujajo. Premalo izkoriščena je v tem pogledu ostala sicer duhovita, komično učinkovito izniansirana igra Antona Petjeta v vlogi francjozebovskega sodnijskega adjunkta Izidorja, več odtenkov bi predstava lahko poiskala v liku Tineta, ki ga kot blago karikiranega Cagavega fanta igra Vladimir Jurc. Komedijske registre odpre predstava v nastopih Silvija Kobala: ta z nastavki rojenega improvizatorja razvija zabavno igro komaj še razločne govorice, živahno zgovorne mimike in gestikuliranja ter oblikuje Lipeta kot učinkovito na trenutke sijajno zaigrano klovnijado svojega lastnega komedijantskega daru. V zboru prepirljivih žensk se v sočni jezikavosti kosajo v elegantnem humorju in duhovito pokroviteljskem nastopu superiorna Mira Sardoč kot Lipetova žena Vana, njena zajedljiva sobojevnica Urška je Bogdana Bratuž, duhovit lik odraščajoče Terezke pa je z učinkovito poudarjenim oglatim vedenjem pubertetnice oblikovala Maja Blagovič. Njim nasproti stojita nekoliko bolj umirjena, a kljub temu nepopustljiva obrekovalka Tona, ki jo igra Zlata Rodošek, ter vehementno temperamentno z bogatim igralskim znanjem suvereno preigrana Pepka v interpretaciji Mirande Charije. Smešno razkačenega Džovanina je upodobil Tone Gogala, zdraharski čolnar Tomaž, ki je s svojim vročim kostanjem zakuhal primorsko vzkipljive zdrahe, pa je bil Stojan Colja. V manjših vlogah so nastopili Alojz Milič kot Jože, Stane Starešinič kot Matevž, Adrijan Rustja (Drobant) in Robert Mozetič (Drejček). Po lanskem uspehu z Linhartovim »Matičkom« okrnjeni, komaj enajstčlanski ansambel Slovenskega stalnega gledališča v Trstu svoje moči znova krepi s klasično komedijo, ki jo po pravici šteje za svojo umetniško dediščino. Novo sezono je gledališče naravnalo v smer vitalnega humorja, ki ni namenjen pozabi lastnega poslanstva v kontekstu zapletenega položaja slovenske skupnosti v Italiji, ampak to problematiko z aktualnimi poudarki uprizarjane igre odpira in nanjo opozarja. JERNEJ NOVAK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.