Mani ali ceneje?
Večer, 25. 11. 1962
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Delo naših filmskih producentov v novih pogojih
MANI ALI CENEJE?
Proizvodni stroški filmske industrije so po vsem svetu običajno poslovna tajna seveda če ne služijo kot poseben element reklame pri rekorderjih nov, (Ben Hur, Alamo, Kleopatra). Tudi pri nas producenti ne operirajo radi v javnosti s stroški, ki jih zahtevajo posamezni filmi toda položaj, ki je nastal v zadnjih letih, ko je večina proizvodnih hiš zašla v velike finančne težave, je prisilil tudi nje, da prično operirati s proizvodnimi stroški tudi v javnosti, če že ne zaradi česa drugega, vsaj zato, da bi v javnosti podprli svoje zahteve po reorganizaciji finansiranja domače filmske proizvodnje.
Prva leta po osvoboditvi finansiranje filmov ni predstavljalo problema delno zaradi majhnega števila filmov, delno zato, ker tedaj ekonomski račun ni bil tako pomemben. Po letu 1953, ko smo ob splošnem postavljanju gospodarnostnega računa pričeli tudi filmsko proizvodnjo gledati kot na del gospodarske dejavnosti, se je položaj seveda močno spremenil. Zavedali smo se, da filmska proizvodnja pri nas ne more biti rentabilna, ne glede na to, da proizvajamo filme mnogo ceneje kot drugod v svetu. Zato so dobivala filmska podjetja dotacije, kar pa seveda ni predstavljalo zagotovljenega vira dohodkov.
Leta 1957 smo nato dobili zvezni fond za pospeševanje proizvodnje domačih filmov, kamor se steka prispevek od prodanih vstopnic. Tudi razdeljevanje teh sredstev poteka enako: vsak domači film dobi delež iz tega fonda v sorazmerju z vstopnino, ki jo poberejo predvajalna podjetja, in v sorazmerju z izkupičkom od prodaje v tujino. Namen te stimulacije je bil jasen. Proizvajali bi naj boljše filme, ki bi naj pritegnili v kino čimveč občinstva. Toda v praksi je to izjalovilo in izrodilo. Večina umetniško in družbeno pomembnih filmov je dosegala najmanjše vstopnine in s tem najmanjše dotacije. Sicer je tudi nekaj zelo kvalitetnih filmov v tem času uspelo pritegniti mnogo obiskovavcev, toda ta pot do povečanja dotacij je bila pretežavna in preveč tvegana, zato so se mnoga podjetja vrgla množično na proizvodnjo cenenih, zabavnih filmov, brez vsake vrednosti, na škodo domačemu filmu (spomnimo se samo raznih »Šeki snema...« itd.!). Vsi smo obsojali takšne tendence, toda finančni uspeh je bil vendarle najvažnejši. Tako so bila tista podjetja, ki so še dalje vsaj poskušala snemati dobre in koristne filme in so zamudila pri zlorabljanju družbenega zaupanja, bila naravnost kaznovana. Kajti filmi so pričeli kar deževati v letu 1961 smo jih posneli kar 35, od katerih jih več kot dve tretjini sami producenti niso hoteli poslati na festival v Pulj! Ker pa je z višino zveznega fonda omejena tudi višina dotacij, je bilo treba že tako premajhna sredstva, ki bi ob sedanjih povprečnih stroških zadostovala za proizvodnjo 18 filmov, razdeliti na dvojno število filmov.
15 kratkih. Ker namreč velja pri nas povprečno vsak film okrog 70 milijonov dinarjev in utržimo zanj doma povprečno 13 milijonov, iz izvoza pa dobimo (zopet povprečno) 12 milijonov dinarjev, ostane torej nepokritih pri vsakem filmu okrog 45 milijonov dinarjev. Če prištejemo k temu še 15 kratkih filmov s povprečno potrebno dotacijo 3 milijonov in slednjič še to, da moramo dati za arhivska snemanja in vzgojo kadrov tudi 10 milijonov, pomeni, da bi potrebovali letno okrog 280 milijonov dinarjev družbenega prispevka (ki ga zbiramo iz plačevanja odstotka na vsako prodano vstopnico).
Leta 1961 smo v Sloveniji pobrali za ta fond okrog 219 milijonov dinarjev torej še vedno premalo, da bi pokrili potrebe seveda pri dosedanjem sistemu gospodarjenja. Če bodo naša podjetja proizvajala še dalje drage in neuspele filme, bodo sredstva, ki so na razpolago, seveda premajhna. Sicer kaže najnovejši razvoj, da ubiramo tudi pri nas nove poti primer s Hladnikovim »Peščenim gradom«, ki bo veljal le okrog 28 milijonov dinarjev, pri čemer jamčijo člani ekipe s svojimi honorarji za pokritje stroškov filma vendar je to šele prvi korak. Postavlja se tudi vprašanje vseh drugih elementov, ki so zdaj dražili filme poleg osnovne zahteve seveda, da naj bo naš film dober in družbeno koristen. Zato bo po novem predlogu zakona del fonda namenjen dotiranju filmom po vsotah od prodanih vstopnic, drugi del pa z ozirom na umetniško in družbeno pomembnost. Zdaj v prvem času bi moral biti prvi del večji že zaradi nastalih deficitov iz dosedaj posnetih filmov, ki jih še predvajamo, kasneje pa bi se to sorazmerje moralo nujno ustaliti, če nočemo, da bi prišlo tudi pri nas do podobnih pojavov, kot smo jih srečevali.
Tak položaj je seveda narekoval spremembe v sistemu finansiranja proizvodnje domačih filmov. Prvi rezultat je bila decentralizacija filmskega fonda, ko bi naj republike reševale finansiranje filmske proizvodnje in kinofikacije. Pri nas se že pripravlja zakon in njegov predlog daje slovenski filmski proizvodnji dokaj jasne okvire. Sredstva republiškega fonda bodo pomenila možnost, da letno proizvedemo brez posebnega tveganja (seveda finančnega!) pet celovečernih filmov in 15 kratkih.
NOV JUGOSLOVANSKI »OMNIBUS«?
V studiu Beograd proučujejo tudi možnost za snemanje domačega omnibusa, ki bi ga sestavljale tri zgodbe. Kot literarna predloga bodo verjetno služile novele Antonija Isakoviča »Paprat i vatra«. Za sedaj kaže, da bodo režirali Boštjan Hladnik, Miča Popovič in Aleksandar Petrovič.
Boštjan Hladnik morda snemanje v Beogradu?
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Osebe
- Boštjan Hladnik
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1963-11-1701-1800_1555-1556