Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Tisoč pionirjev in en Kekec

Stanka, Delo, 16. 11. 1963

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
FILMSKI POGOVORI TISOČ PIONIRJEV IN EN KEKEC Dragi prijatelji, se spominjate zgodbic o Poldrugem Martinu in njegovih nezgodah? Ali veste, da je nekoč spravil iglo na voz sena in se potem seveda zaman trudil, da bi jo našel? No, in ko sva se pogovarjala z režiserjem Jožetom Galetom o vsem, kar mora biti pripravljeno in urejeno, preden lahko začne ekipa s snemanjem filma, sem se nehote spomnila na Poldrugega Martina! Zazdelo se mi je, da je tudi režiser brez svoje krivde včasih podoben Poldrugemu Martinu, ki je obtičal pred velikim kupom sena in si dejal: »Sedaj pa poišči tisto iglo!« In pri vsem tem je bil Poldrugi Martin na boljšem kakor režiser — on je vsaj zatrdno vedel, da je igla res skrita med senom, režiser pa še tega ne ve... Česa ne ve? Tega vendar, ali bo med množico naših pionirjev v mestih in v vaseh našel prav takšnega, kakršen naj bi bil po njegovi zamisli osrednji junak njegovega filma, v našem primeru Kekec. Biti mora bister, spreten, veder, pogumen, ljubezniv — no, saj taki ste skoraj vsi. Toda bodoči Kekec mora imeti tudi igralski talent, pa še po postavi in obrazu mora biti podoben priljubljenemu junaku pisatelja Vandota. In takšnega pionirja je že kar težko najti. Potem naj se mogoče še pokaže, da dečko sicer zna lepo deklamirati in nastopati na odru, pred filmsko kamero se pa spremeni v trdo poleno... Pa tudi, kamera in mikrofon sta od sile muhasta: saj sami veste, kako lahko fotografija spremeni vaš obraz in tudi to ste najbrž že doživeli, da vašega glasu po telefonu niti najboljši prijatelj ni spoznal. Skratka, bodoči Kekec mora biti pravi ideal! Vsem prirojenim lastnostim, s katerimi bo lahko zaigral filmskega junaka, se morata pridružiti še fotogeničnost in fonogeničnost. Iskanje ideala je zares podobno iskanju igle v senu, le da so bili pri filmu »Srečno Kekec«, če obdržimo to prispodobo, kar trije kupi sena, iz katerih je, bilo treba izbrskati tri šivanke: Kekca, Mojco in Rožleta. Ne, režiser vsega tega dela zares ne zmore sam. Zato si vzame pomočnika, asistenta, mu razloži kako in kaj in ga pošlje: »Zdaj pa išči!« In asistent začne iskati — obiskuje šole, pionirske prireditve, oglaša v časopisih in ima skratka vedno in povsod oči na široko odprte. Ko najde kakšnih deset pionirjev, ki se mu zdijo primerni, jih predstavi režiserju: »Poglejva, če je med njimi pravi Kekec!« Režiser z asistentom preizkuša mlade kandidate in izbere dva ali tri v tako imenovani ožji izbor, v katerem po številnih preizkusih in poskusnih snemanjih nazadnje pade končna odločitev. Od tisoč in še več pionirjev, ki si jih je ogledal asistent in nato režiser, je samo en postal Kekec. Prav tako skrbno je bilo treba izbrati tudi Rožleta in Mojco in odrasle igralce. Vendar je s temi bolj preprosto, kot je povedal Jože Gale. »Najteže je najti prave igralce za otroške vloge,« je dejal pri tem pa se mu je v očeh zasvetilo nekaj tako zelo zadovoljnega, da sem takoj uganil — za film »Srečno Kekec« je našel prave. STANKA

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Film in TV
Oznaka arhivskega gradiva
1963-11-1701-1800_1565
Javi napako na oder@slogi.si.