Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

"Antonioni - kakor bi ga snemal Hitchcock"

Večer, 19. 10. 1963

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
VEČER 19.x.63. JEAN-LUC GODARD O NAMERI SVOJEGA NOVEGA FILMA »PREZIR« ,,ANTONIONI - KAKOR BI GA SNEMAL HITCHCOCK" Ko se je Jean-Luc Godard vrnil iz Italije, kjer je dva meseca snemal v Rimu in na Capriju svoj šesti film »Prezir«, v katerem nastopajo Brigitte Bardot, Michel Piccoli, Jack Palance, Giorgia Moll in Fritz Lang v glavnih vlogah, se je usedel za montažno mizo in začel prirezovati svoje delo v dokončne oblike. S tem filmom prenaša znani režiser prvič na platno roman, za katerega avtorja goji prav toliko občudovanja, kakor ga ima avtor Alberto Moravia za Godardov »način snemanja v naravi«. Film opisuje zgodbo nastanka zgodovinskega filma »Odisejeve pustolovščine«, za katerega je napisal scenarij Piccoli, izdelal kot producent Jack Palance in insceniral Fritz Lang. Hkrati pa pripoveduje film zgodbo odtujitve med avtorjem in njegovo ženo Camille (Brigitte Bardot), ki se slednjič v »preziru« odvrne od avtorja in oklene producenta. O filmu le nekaj bistvenih Godardovih misli: Ves film, katerega prva polovica se dogaja v Rimu in okolici, a druga na Capriju, prikazuje v svojih notranjih in zunanjih prizorih izključno naravne in resnične dekoracije. V drugem delu filma prevladuje večinoma globoka modrina morja, rdeča barva Malapartejeve vile in rumenilo italijanskega sonca. To daje približno tako trobarvnost, kakor so jo imeli v začetku antični kipi. Dekor rabi v vsem filmu samo za to, da ponazori prisotnost povsem drugega sveta, kakor je moderni svet Camille, Paula in Jeremiasa Prokoscha (Jack Palance). Slog fotografije je povzet po vzorcu modernih filmskih tednikov, ki jih snemajo v barvnem kinemaskopu. Zunanji kadri so posneti brez umetne svetlobe in brez reflektorjev. Prizori filma v filmu, torej »Odiseje«, ki jo snema Fritz Lang kot filmska figura, so posneti drugače. Njih barvitost je živahnejša, polna nasprotij, njih gradnja je jasneje razčlenjena. Učinkovati morajo kakor slika, ki jo je ustvaril Braque ali Matisse sredi Fragonardove kompozicije. V čisto fotografskem jeziku povedano, sem si zamišljal prizore kot protireportažo, in morajo biti igravci v njih močno našminkani. Zato svetloba antike prevladuje nad svetlobo modernega sveta, v katerem žive in se gibljejo naši junaki. O žitju in bitju glavnih oseb, o odnosih med njimi, skratka njihove zgodbe. Gre torej za »Antonionijev film, ki ga je treba snemati, kakor bi ga snemala Hawks ali Hitchcock. Druga sprememba zadeva osebe same. Téma »Prezira« ni več avtor scenarija, ki »prezir« odkrije, doživlja in trpi, kakor mu ga daje žena vse bolj čutiti, ampak nič manj, pravzaprav še bolj žena, ki ga prezira... prezira ne samo psihično, temveč fizično, kakor občutimo mraz in toploto. Končno sestoji téma filma tudi iz tveganj ljudi, ki drug drugega opazujejo in jih film opazuje, ki se v filmu soočijo s klasično harmonijo in razumom. In v tej morali izstopa morala romana Alberta Moravie morda še vidneje in jasneje na dan kakor v njegovi knjigi... Jean-Luc Godard med snemanjem: »Prizori kot protireportaža...«
Oznaka arhivskega gradiva
1963-11-1701-1800_1570
Javi napako na oder@slogi.si.