Srečanja s partizanskimi umetniki
Večer, 29. 11. 1963
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Veter
29.11.1963.
Srečanja s partizanskimi umetniki
Listam po (še nenapisanem) partizanskem leksikonu. Kako živijo in ustvarjajo v današnji družbi umetniki, ki so bili v najhujši preizkušnji v častni službi revolucije? Ali živi v njih vedno duh partizanstva ali pa so že pozabili na svoja partizanska doživetja? Roka se ustavi pri črki P.
IZ ŽIVEGA PARTIZANSKEGA LEKSIKONA
LOJZE POTOKAR
DRAMSKI IGRAVEC. LJUBLJANA. DRAMA. KRAJ SREČANJA: GARDEROBA. ZELO SKROMNA. POGOVARJAVA SE OB SMINKARSKI MIZICI. PRED NAMA OGLEDALO. NA VPRAŠANJA SE LOJZE ZAMISLI IN POTEM ODGOVARJA PREMISLJENO. BESEDE PODKREPLJUJE S KRETNJAMI, KI JIH SICER UPORABLJA NA ODRU.
-V partizane sem šel ob zlo- ski. Po predstavi je bila »zakuska«: nekaj kozarcev vina in kos belokranjskega črnega kruha. Takrat je to bilo dragocenejše kot mirodobne vrednote.
V partizanih sem režiral Zupanov skeč »Jelenov žleb«, enodejanki »Medved« in »Snubač« Čehova in Borove »Raztrgance«. To je bila moja najljubša režija. Vanjo sem vložil mnogo truda, prav zagrizel sem se v delo, in sadovi sestri niso izostali, saj je bila to naj- bolj igrana in obiskana partizanska igra.
ka in druge. Član partizanskega SNG sem postal 12. januarja 1944. z odlokom IOOF slovenskega naroda.
zije, od tam v 10. in 9. brigado. Udeležil sem se tudi bitke pri Ilovi gori.
Prvi stiki s kulturniki in s partizanskim gledališčem? V 10. brigadi nad Krko sem srečal Samca, Simonittija, Jermana, Stritarjevi, Kristančiča, Presetnika in druge. Član partizanskega SNG sem postal 12. januarja 1944. Da sem bil eden redkih kulturnikov, ki ni poznal strahu sredi bitk? To skoraj drži. Ves čas partizanovanja sem občutil, da je borba nujna in da ni drugega izhoda. Ta zavest mi je vlila poguma, tako da me ni vrgla iz tira nobena še tako nevarna in krvava situacija. V brigadi sem se počutil sredi oboroženih tovarišev in sijajnega tovariškega vzdušja varen.
Moje najljubše vloge v partizanskem gledališču? Kantor v »Kralju na Betajnovi«, naslovna vloga v »Namišljenem bolniku«, Jaka v »Zupanovi Micki« in Jerotije v »Sumljivi osebi«.
Najljubši dogodek v partizanih? Vsekakor 25-letnica umetniškega dela, ki sem jo proslavil kot Jerotije v »Sumljivi osebi«. Menda edinstven primer v svetovnem merilu: da je neki umetnik proslavljal svoj umetniški jubilej v borbeni enoti sredi vojne vihre. Jubilej je bil zelo skromen. Brez pompa in bleska. Čisto partizanski. Po predstavi je bila »zakuska«: nekaj kozarcev vina in kos belokranjskega črnega kruha. Takrat je to bilo dragocenejše kot mirodobne vrednote.
Vzdušje prvega dne v partizanih? Življenje v okupirani Ljubljani je bilo neznosno. Brž ko sem zapustil zamreženo Ljubljano, je bil moj prvi občutek veliko olajšanje. V partizane sem prebežal preoblečen v železničarja. Ko sem zagledal prve partizane, sem imel srečen občutek, da sem dosegel svoj cilj.
Položaj partizanskih umetnikov v današnji družbi? Dali so mi vsa priznanja in odlikovanja. Vendar se še ne čutim »zrelega« za pokoj. Spričo ugodne kondicije menim, da sem premalo zaposlen. Morda je tega kriva tudi moja lastna neiniciativa.
Kje sem se mudil, ko je bilo zasedanje v Jajcu? Bil sem z 9. brigado v borbah nekje na Hrvaškem.
Bi šel spet partizane, če bi se pokazalo, da je to za svobodo domovine potrebno? Lojze se je zasmejal, pokazal s prstom v ogledalo, kjer sta se odražali najini redkolasi glavi, in dejal: »Nimava več toliko las na glavah, kot sva jih imela v partizanih, kaj, dečko! Pa kljub temu šel bi. Že zaradi tovarištva, kakršnega ne bom srečal nikdar več v svojem življenju!
KORAK ČEZ HODNIK IN ŽE SEM PRI
FRANCETU PRESETNIKU
DRAMSKEM IGRAVCU V LJUBLJANSKI DRAMI. V ŠE BOLJ SKROMNI GARDEROBI SE POGOVARJAVA. PONUDIL MI JE STOL PRED SMINKARSKO MIZICO, SAM PA SPREHAJA JE SE ODGOVARJA NA VPRAŠANJA.
-V partizane sem odšel ob kapitulaciji Italije. Pri prehodu čez blok sva z dr. Samom Dostalom naletela na skrito mino ob progi. K sreči je eksplodirala nekaj metrov za nama in me le ranila v nogo. Se danes sem invalid. Prijazni terenec in Škofljice je brž organiziral prevoz. Odpeljali so me na Golo, od tam pa v partizansko bolnico, kjer sem se zdravil mesec dni.
Puško sem si zadel na ramo 9. septembra 1943 v Trebnjem. Iz Ljubljane do tja sem se pripeljal naravnost v naročje Cankarjeve brigade. Malo pred Trebnjem so ležala večtisočglava množica.
Iz Ljubljane sem imel maršruto do naslova TV-15, kurirske postaje na Podturnu. Na Riglju sem nato srečal prve kulturnike: Jermana, Simonittija, Samea, oba Tirana, obe Stritarjevi, Česnika, Galeta, Kristančiča in druge. IOOF me je januarja 1944 imenoval za člana partizanskega SNG. Partizanoval sem v ljubljanski brigadi, s katero sem se umikal do Ilove gore. Po jesenski ofenzivi so me dodelili Levstikovi brigadi. Pred njenim odhodom v Kordun sem se ločil od nje zaradi »nepokretnosti« in odšel spet na Rigelj.
Na odrskem tečaju v Semiču sem predaval recitacijo. Režiral sem z gojenci ciklus Aškerčevih pesmi »Stara pravda«. Od mojih gojencev sta postala poklicna igravca Valič in Dežman, Kacinova pa publicistka in prevajavka. Sam sem nastopal kot recitator na vseh večjih proslavah in mitingih. Na večeru slovenske klasike sem recitiral Krjavljev monolog iz »Desetega brata«. V partizanskem gledališču sem režiral »Zupanovo Micko«.
Zakaj sem se po osvoboditvi odločil za angažma v mariborskem gledališču, čeprav bi lahko ostal v ljubljanski Drami? Ker za mariborsko gledališče takrat ni bilo mnogo interesentov, ker mu je primanjkovalo kadra in ker se ni uresničila zamisel, da bi ostal ansambel partizanskega gledališča še nadalje skupaj, sem se odločil za Maribor. V petih letih mojega dela v tamkajšnjem ansamblu se je mariborsko gledališče dostojno afirmiralo v bližnjem merilu. V tistih časih je mariborsko občinstvo ljubilo svoje gledališče in množično zahajalo vanj. Prirejali smo tudi mitinge po tovarnah. V spominu mi je ostal veličastni miting v tovarni železniških vozil, ki se ga je udeležila večtisočglava množica.
Oktobra 1944 sem prejela telegram, da moram takoj v vrhovni štab. Izkazalo se je, da moram nemudoma z letalom v Bari. Iz Barija sem odšla v Gravino, kjer je Rado Simonitti že vežbal zbor »Raztrgance«. Zika v »Sumljivi osebi«, Beralde v »Namišljenem bolniku«, Anže v »Zupanovi Micki«, Krnec v »Kralju na Betajnovi« in Rado v »Težki uri«.
Najpomembnejše vloge v partizanskem gledališču? Rutar v »Srečko Kosovele (ime je zbor dobil na predlog B. Ziherla). Zečlanica partizanskega SNG sem postala januarja 1944, odlokom JOOF, ki ga je podpisal Boris Kidrič.
Najljubši dogodek? Miting ranjencem v Zužemberku. Težkemu ranjencu sem zapela pesem »Veseli veter«. Poklical je bolničarja in ga prosil, naj ga malo vzdigne. Tiho je prosil s solznimi očmi: Drugarice, zapjevaj još jednule (medtem je imel urlashil na hesedila Mateja Bora »V gozdovih« miniaturno partizansko poje na mitingu, oblečena v kostum narodne noše, sešite iz padala. Foto: Dore Klemenčič).
Recitacijski in pevski nastopi? Bila sem članica pevsko-recitacijske skupine »Jasa«. V SNG sem nastopala tudi v manjših dramskih vlogah. Janez Kuhar je odpotoval, ko je zbor naštudiral program koncert v Gravini), se je ukrcal na ladjo za odhod v domovino. Angloamerikanci mi niso dovolili odpotovati, češ da je vožnja za žensko po miniranem morju pre-nevarna.
(Nadaljevanje na 10. strani, kjer so koncertirali dva meseca v Pragi, Brnu, Bratislavi, Zlinu, Pardubicah in po mnogih čeških tovarnah. Leta 1946 so zbor ponovno mobilizirali. Odšel je v Francijo. V času mirovne konference je pel v Pariz, Lyonu, Grenoblu, Marseillu in Nici. Iz Francije je nato odšel v Belgijo (Bruselj) in Švico (Zürich, Basel). Maršruta Kosovelovcev od ustanovitve do danes, doma in v tujini, je dolga na tisoče kilometrov. Misija pojočih ambasadorjev je bila velikega kulturnega, pa tudi političnega in celo gospodarskega pomena, saj je mnogokrat pripravila pot našim trgovinskim delegacijam (Praga). O Položaj partizanskih umetnikov v današnji družbi? Človek bi si po vsem, kar so prestali, želel tu in tam vendarle boljših odnosov do njih.
Srbije je zbor odšel v Slovenijo, kjer je junija nastopil v Ljubljani. Sledilo je gostovanje v Trstu in Gorici. Septembra 1945 je pot vodila Kosovelovce na Češko,
moških solistov.
Moje trenutno delo? Pripravljam se na proslavo 20-letnice Invalidskega zbora, katerega članica sem.
ROKA LISTA NAPREJ PO PARTIZANSKEM LEKSIKONU. USTAVI SE PRI ČRKI C.
CIRIL CVETKO
-PROFESOR GLASBE, DIRIGENT IN SKLADATELJ. KRAJ RAZGOVORA: AKADEMIJA ZA GLASBO. NEKAJ ČASA REKTORJEVA SOBA (DO PRIHODA REKTORJA), NATO PREDSOBA TAJNIŠTVA.
V partizane sem odšel septembra 1943. Prva funkcija v partizanih: član agitpropa v 12. brigadi. Ta brigada se je razformirala v 6. brigado (prvi del je odšel na Štajersko, drugi del je ostal na Dolenjskem, z njim sem ostal tudi jaz. Pot me je vodila dalje v agitprop 1. topniške brigade, v štab 15. divizije in na osvobojeno ozemlje.
Vzdušje prvega dne v partizanih? Prvi partizanski dan sem preživel v Trebnjem, ki je bilo sredi živahnega vrvenja. Iz sprejemnega centra so nas poslali z lojtrskim vozom v Novo mesto. Tiste noči, ko smo se na vozu pozibavali s Francetom Kosmačem in Tonetom Seliškarjem, ne bom nikoli pozabil.
Na prvem odrskem tečaju v Črnomlju sem predaval zgodovino glasbe, teorijo in intonacijo in zborovsko petje. Vodil sem komorni zbor. Solisti v tem zboru so bili Zdenka Tavčarjeva, Pavla Kovičeva, Vanda Ziherlova, Bogdana Stritarjeva, Stane Česnik in sestro Nado, Sturmom, Borom, Kajuhom in obema Tiranoma. Odhajali smo na mitinge po brigadah in vaseh. Ob kapitulaciji Italije smo gostovali v Suhi Krajini. Večer ob lojenkah in zbranost poslušalcev bosta ostala nepozabna. Če nam Simonitti, Jerman, Kristančič, Presetnik, Potokar, Starčeva, Gale, Česnik, Turk in drugi.
Najljubši dogodek? Takoj po prihodu v partizane smo sestavili kulturniško skupino in naštudirali program s katerim smo priredili velik miting v Novem mestu. Pridružili so se zboru, ki je bil sestavljen iz članov SNG in gojencev odrskega tečaja. Prirejali smo koncerte po različnih krajih osvobojenega ozemlja in jih tudi oddajali v radiu OF. Nastopal sem tudi kot pianist-spremljevalec na mnogih koncertih.
Moje skladateljsko udejstvovanje v partizanih? Napisal sem odrsko glasbo k Molièrovem »Namišljenemu bolniku«, Borovi »Težki uri« in k Zupanovemu besedilu »Andante patetico«. Premiera tega dela je bila šele v osvobojeni Ljubljani. Skladal sem tudi najrazličnejše skladbe za frontno gledališče VII. korpusa, oficirske šole, mladinske zbore, zbor črnomeljskih deklet in skladbe za tečajnike v okviru SNG.
Dirigiral sem še mladinskemu zboru, zborom oficirskih šol v Črnomlju in Metliki, skupnemu kulturniško skupino in naštudirali prvi program, s katerim smo priredili velik miting v Novem mestu. Pridružili so se zboru, ki je bil sestavljen iz članov SNG in gojencev odrskega tečaja.
Vzdušje prvega dne v partizanih? Sprejeli so me strogi, nezaupljivi obrazi. Morala sem izročiti prepustnico, ki sem jo imela všito v obleki. Šele potem se je razpo- znanje spremenilo. S skladateljem Sturmom sva večerjala prvi dan na nekem brunu in zajemala menažke z žlicama, na katerih je bil odtisnjen grofovski grb. Malce nenavadno občutje!
Če sem bila v kakšni bitki? Nemci so nas napadli pri Višnji gori. Umikali smo se in nenadoma je padel po tleh Karol Pahor. Tekla sem pokonci po njivi, nisem vedela, da si je treba poiskati zaklon. Hotela sem stopiti k Pahorju, da bi mu pomagala. Rekel je: »Pazi nase, ne skrbi zame! Padle sem zato, da bi se zavaroval pred kroglami.«
To je bilo moje prvo doživetje v borbi. Pozneje sem že vedela, kako se je treba zaščititi pred napadom. Novembra 1943 sem doživela bitko na Krimu. V jesenski ofenzivi smo reševali dvajset ranjencev. Nekaj časa smo bili v Levstikovi in ljubljanski brigadi. 12. novembra je padel Franci Sturm. Zgodovinskih oblatnie se dobro spominjam, saj sem bila na kočevskem zboru izvoljena za narodnega poslanca.
ROKA, KI BRSKA PO PARTIZANSKEM LEKSIKONU, SE USTAVI PRI ČRKI S.
BOGDANA STRITARJEVA
OPERNA PEVKA. LJUBLJANA. OPERA. KRAJ SREČANJA: STANOVANJE V TOMŠIČEVI 6. STARINSKA HIŠA. SKROMNA OPREMA. BOGDANA V VLOGI GOSPODINJE, V PIŽAMI. POVABI ME, NAJ SEDEM V FOTELJ. NA MIZI IGRA GO, KI JO IGRA NJEN SINKO.
V partizane sem šla avgusta, sem se zglasila glavnem štabu Slovenije. Tam smo bili kak me- tinge. Sestavili smo kulturniško skupino in naštudirali program. Ko gremo v napade je plesal Stefan ter Stane Česnik. Finale Jutri nastopal v tej operi kot zbor, solisti pa smo bili Nada in Bogdana.
ROKA SE ZAUSTAVI PRI ČRKI S.
TONE SELIŠKAR
- PISATELJ. LJUBLJANA. KRAJ SREČANJA – ZALOŽBA. ENA IZMED SOB ZALOŽBE.
Delo v okupirani Ljubljani je bilo vsestransko tvegano, drzno. Toda vsi, ki smo bili povezani v mogočno armado OF, smo se zdeli nasproti sovražniku močni in neuničljivi. Ze nekaj dni po ustanovitvi OF me je Prežihov Voranc posvetil v aktivista in kot član akcijskega odbora kulturnega plenuma OF sem imel široko območje dela s kulturniki vseh vrst. Toda to je bilo poglavje za sebe, borba brez ognjenega orožja. V srcu sem nosil neomajno vero v domovino in Partijo. Če ne bi tega doživel in preživel bi bil danes nesrečen in nevreden, da hodim po naši ljubljeni zemlji.
Vzdušje prvega dne v partizanih? Neponovljivo. Čutil sem se, da bi kaj takšnega ne bi zmogel človek v mirnih lagodnih časih. Za enako ali več ljudi, smo imeli takrat na voljo enega ali dva človeka. Tako smo na primer štirje v 18. diviziji pisali in tiskali mesečnik »Naša pesem«, tednik »Glas osemnajste« in izdali vsak teden vsaj po eno brošuro pesmi in reportaž.
Ali sem med bitkami in hajkami sploh našel čas za ustvarjanje? Pisal sem v vseh mogočih prilikah. Večino svojih pesmi sem napisal med nemško ofenzivo. Pisal sem pod drevesom, v požganih bajtah ali kjerkoli. Kajpak sem največ napisal takrat, kadar je brigada ali divizija kjerkoli v miru počivala.
S sinovoma sem se večkrat srečeval v partizanih. Nekaj časa sva bila z mlajšim sinom skupaj, partizani ustavili vlak, in prvi partizan, ki je skočil v vagon, je bil moj mlajši sin, ki je bil takrat že »stari partizan«, saj je bil že več kot leto v partizanih. Starejši sin jo je peš mahnil proti Krimu in se znašel v Ljubljanski brigadi.
ROKA, KI LISTA PO PARTIZANSKEM LEKSIKONU, SE ZAUSTAVI PRI ČRKI Z.
VANDA ZIHERLOVA
- operna pevka. Ljubljana. Opera. Kraj srečanja: stanovanje Titova 25, peto nadstropje. Novi blok. Garsonjera. Oprema skromna, a okusna. Medtem ko pripravlja operna solistka kosilo v skromni kuhinjici, se pogovarjava v sobi, ki je obenem predsoba. S sten me opazujejo obrazi njene matere (avtor portreta Hinko Smrekar -1916) in obeh padlih bratov s fotografij. V Vandinih črnih očeh je isti lesk otožnega ponosa kot v očeh matere in obeh padlih bratov.
-V ilegali sem bila že od leta 1942. Brata Miloš in Branko sta padla v partizanih. Oče se ni več vrnil iz Dachaua, mati je pred leti umrla. Zdaj sva ostala sama z bratom Borisom, ki pa ima svojo družino s petimi otroki. (Pokazala mi je njihovo sliko. Veselje je pogledati ta naraščaj.)
V partizane sem šla v začetku leta 1944, na Primorsko, v istrski odred. Kmalu so me poslali prek Suhe Krajine v Belo Krajino. Med potjo smo opravili nešteto mitingov in nastopov.
Delo pri partizanskem SNG na osvobojenem ozemlju? Nastopila sem na vseh mitingih in proslavah. Imela sem tudi dva samostojna koncerta v Črnomlju in Metliki. Program je obsegal Mozarta, arijo Santuzze iz »Cavallerie rusticane«, Chopinovo »Zal« in druge klasične skladatelje. Pri klavirju me je spremljal Ciril Cvetko. Na koncert v Metliko smo potovali na lojtrskem vozu. V Metliki sprva nismo mogli najti klavirja, šele po dolgem iskanju smo ga nekje iztaknili. Sami smo ga morali nositi in vleči v dvorane. Pri tem nam je pomagala tudi Cvetkova žena.
na nekem brunu in zajemala menažke z žlicama, na katerih je bil odtisnjen grofovski grb. Malce nenavadno občutje!
Če sem bila v kakšni bitki? Nemci so nas napadli pri Višnji gori. Umikali smo se in nenadoma je padel po tleh Karol Pahor. Tekla sem pokonci po njivi, nisem vedela, da si je treba poiskati zaklon. Hotela sem stopiti k Pahorju, da bi mu pomagala. Rekel je: »Pazi nase, ne skrbi zame! Padle sem zato, da bi se zavaroval pred kroglami.«
To je bilo moje prvo doživetje v borbi. Pozneje sem že vedela, kako se je treba zaščititi pred napadom. Novembra 1943 sem doživela bitko na Krimu. V jesenski ofenzivi smo reševali dvajset ranjencev. Nekaj časa smo bili v Levstikovi in ljubljanski brigadi. 12. novembra je padel Franci Sturm. Zgodovinskih oblatnie se dobro spominjam, saj sem bila na kočevskem zboru izvoljena za narodnega poslanca.
ROKA SE ZAUSTAVI PRI ČRKI S.
gačen značaj. Umetnina pa je lahko prva kot druga.
Položaj partizanskih umetnikov v današnji družbi? Prepričan sem, da je partizanski duh ostal v vseh nas, ki smo se udeležili aktivne borbe. Kajpak, čas, ki ga preživljamo zdaj v miru, je drugačen, vendar pa zahteva od nas še vedno borbenost in akcijo.
Ali bi ponovno odšel v partizane, če bi se pokazalo, da je domovina v nevarnosti? Brez pomisleka! .
Zadnje čase je opaziti, da družba posveča večjo skrb partizanskim borcem, in to je treba pozdraviti.
Bi šla spet v partizane, če bi se pokazalo, da je to za svobodo domovine potrebno? Po svojem značaju in revolucionarnosti, ki jo čutim v sebi, bi pri odločitvi verjetno spet zmagal moj borbeni duh.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika Opera
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1963-11-1701-1800_1801-1802-1803-1804