Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Grenka izkušnja

Peter Božič, Tribuna, 18. 11. 1963

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prizor s predstave Mrožkove komedije Trpljenje Piotra Oheja DRAMSKA SKUPINA »BRANKO KRSMANOVIĆ« V MESTNEM GLEDALIŠČU GRENKA IZKUŠNJA V Mestnem gledališču v Ljubljani so se letos pričele »Jesenske študentske prireditve« z nastopom dramske skupine »Bransko Krsmanović«, ki se nam je predstavila z komedijo Slavomira Mrožka Trpljenje Pjotra Oheja. Po uvodnem govoru predstavnika ljubljanskega študentskega kluba Akademik in predstavnika Univerzitetnega odbora ljubljanskih študentov smo bili priča precej ponesrečenemu tekstu in predstavi te skupine. Težko je razumeti, zakaj se je ta igralska skupina odločila prav za ta tekst, ki je vse prej kot nekaj, kar bi imelo kakršnokoli zvezo s komedijo. Utrujajoče dolgovezne pasaže, polne neskončnega duhovljenja in najbolj nesmiselnih stavčnih zvez in prej nedomislic, kot domislic, so gledalce dobršen del predstave uspavale. Avtorja poznamo po njegovi komediji Policaji, ki je sicer neenotna, vendar je vsaj duhovita in do neke mere celo aktualna. Ta siv tekst pa je docela neaktualen in ta svoj naglavni greh skuša zakrpati in opravičiti z - lahko bi rekli prav noniglavim in branievskim zbadanjem državnoupravnih in znanstvenih funkcij, ki še zdaleč ne dosezajo nivo Nušičevih zbadljivk in satire, npr. o gospe ministrici in takratni srbski jari gospodi. Domislica celega teksta (ne ideja) je, da so v stanovanju glavnega junaka odkrili tigra. Ker očitno avtor s to domislico ni imel več kaj početi kot napraviti dovtip za kak humorističen list, je trpal v ta okvir razne utrujajoče in nesmiselne prizore, pobrane od vsepovsod. Nemogoče bi si bilo zamisliti, da v tekstu take »ravni« ne bi bil prisoten vladni funkcionar, slaboumen znanstvenik, arteriosklerotičen šolmašter, direktor cirkusa, bebast otrok itd. itd. Vsaka od teh oseb se nam pri svojem prvem nastopu predstavi z neskončnim monologom, ki ga sestavlja neduhovit strokovni žargon. Utrujajoči in dolgovezni nesmiselni stavki so leteli mimo gledalčevih ušes, sčasoma je v tej megli zazvenel le še vsak deseti stavek. Publika je na primer v prvih dveh slikah, ki sta trajali nekako celo uro, reagirala le trikrat. In to v neki zelo neokusni sceni, ko glavni junak in njegova žena ležita v spodnjicah v postelji, se pokrivata z odejo in premikanje pod njo daje slutiti na marsikaj, vse to pa opazuje pod posteljo učenka in se veselo hihita, ko jo odkrije učitelj. Take neokusnosti ni bilo mogoče videti že kakšno desetletje na kateremkoli ljubljanskem odru. Sicer pa najbrž ni vredno zgubljati besed o tekstu samem. Uprizoritev ni mogla rešiti teksta, ker se ga enostavno ne da. Kljub vsej telovadbi, ki so jo izvajali igralci, karikiranju v Nušičevskem stilu, scenskim domislekom in podobno, je bilo dokončno vse zaman. Igralci so telovadili, se potili, delali grimase, se zvijali po odru, malokdo od njih je prišel normalno pokončno na oder, v glavnem so se pred občinstvom zvijali kot vrvi in s temi svojimi akrobacijami dopolnjevali že tako docela neuporaben tekst. Vsa ta »situacijska komika« žal gledalcem ni prišla do drobovja. Scenska glasba predstavi ni koristila ne škodila. Na koncu koncev ni nihče prišel v Mestno gledališče poslušat šlagerje, saj je to mogoče dobiti v Daj damu (zdaj tudi že v Riu) za dva kovača. V celoti je bil ta večer strel v prazno. V uvodnih govorih je bilo precej besed o kulturi med študenti. Prepričan sem, da bi za marsikateri večer, pa naj bo to večer folklore ali pa zborovske glasbe, bile te besede upravičene. Toda ob tem večeru so ostajale te besede groteskne, tako da je odšel človek domov ne samo do kraja razočaran zaradi predstave, temveč z zelo grenkimi občutki. Nekaj krivde pade pri tem tudi na prireditelja, saj bi moral vsaj površno vedeti, da tega zmazka ne bi smel uvrstiti v program. Če že to ni mogoče, namreč izločiti ga, pa ga vsaj ne določiti za otvoritveno prireditev. To naj bo grenka izkušnja za naslednje leto. Izbor in razpored je vendar precej pomembna stvar. Peter Božič

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1963-11-1701-1800_1849-1850
Javi napako na oder@slogi.si.