Domači dokumenti
Stanka Godnič, Delo, 14. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pogled na platno
Domači dokumenti
O uvoženem filmskem blagu tega tedna ni, da bi govorili. Poletna konfekcija je, solidno izdelana, le da po starih krojih. A tudi ob izbranejšem programu bi naša pozornost ta teden veljala le dvema filmoma, dvema domačima dokumentarcema, pa čeprav ne kaže, da jima publika posveča dovolj pozornosti. To sta »Deževje moje domovine« Milenka Štrbca in pa »Skopje 63« Veljka Bulajića.
Na zadnji predstavi »Deževja« se je zbralo komaj trideset, štirideset gledalcev. Dva sta odšla iz dvorane že pred zaključkom projekcije, nekaj se jih je zabavalo po svoje.
Na prvi predstavi »Skopje 63«, ki je bila napovedana kot slavnostna premiera, dvorana ni bila razprodana. Tudi rož ni bilo na rampi in aplavz ni preplavil dvorane. Bila je skratka čisto navadna predstava.
Ob »Skopju« se bo morda zaobrnilo drugače. Ob »Deževju« pa velja zapisati, da domača publika ni izrabila mikavne in redke priložnosti, da se iz oči v oči spogleda s svojim časom in njegovo nedavno preteklostjo, kot ju zna zabeležiti in primerjati filmska kamera. Kajti film »Deževje moje domovine« je zanimiv poskus filmskega dokumenta o našem razvoju, optimističen zapis našega napredka z baladno primesjo na spomina na pionirje socializacije v najbolj zaostalih pokrajinah. Filmsko izhodišče je nemara isto kot v duhovitem Povhovem skeču »Prvi koraki«. Le da so bili »Prvi koraki« samo vrnitev v tiste malce naivne, a iskreno navdušene začetke, prežeti s ponosom doseženega, česar v filmu ni bilo treba posebej pokazati, saj obdaja gledalca na vsakem koraku. Štrbac se je s svojo ekipo in z zvitki starih dokumentarnih posnetkov vrnil v tiste kraje, ki jih zaenkrat še ne kažemo na turističnih razglednicah, ker so še vedno preskromni, poiskal je v njih za deset let postarane junake in ob starem zabeležil njihov sedanji življenjski način. Našel je elektrificirane vasi, svilene ženske rute namesto starih platnenih oglavnic, modernizirane rudnike, traktor namesto lesenega pluga, mladeniče namesto otrok, pa tudi grobove namesto upokojenih udarnikov in predsednikov vaških skupnosti ter invalide namesto zdravih kmečkih mož. Našel je staro, ki še vedno živi ob novem.
Montažni rez, poseg po filmskem triku, glasbena in zvočna spremljava, kadriranje in še vrsta drugih posegov v posneto gradivo pa nas ob »Skopju 63« spominjajo, da je za kamero ustvarjalec z večjimi in višjimi nameni, kakor jih realizacija razodeva. Z nameni, ki so bili zastavljeni sicer pošteno, a previsoko, kajti ovreči so želeli neizprosno zakonitost časovne distance, ki prečisti ustvarjalčev odnos do tematike, ki omogoča selekcijo in umirjenost, popolno obvladanje teme in njeno nevsiljivo ugnetanje v zamišljeno umetniško obliko. Kajti tudi film o tolični katastrofi mora imeti svojo nenehno harmoničnost.
Tako pa v Bulajićevem filmu ob kadre, ki se vpisujejo v antologijo dokumentarnega filma, lahko uvrstimo očitne nerodnosti in spodrsljaje. Ob impresivne montažne prehode lahko postavimo žal tudi čisto nepotrebno, plitvo simboliko ptic, ki se dvignejo pod nebo, dimnika, iz katerega se znova kadi, ure, ki je začela spet tiktakati. Brišejo pristno, prvinsko izpovednost kadrov z negativom amaterskega filma. Dokumentarec je vsebinsko izredno dobro zastavljen, v izvedbi pa žal ni prečiščen in jasen. Še najbolj moti v njem nenehno vračanje v filmski laboratorij, v katerem gledalec ni le priča tehničnemu filmskemu postopku, temveč tudi ne ravno globokoumnim dramaturškim modrovanjem filmskih delavcev. Dve govorici se prepletata: neposredna govorica dokumenta in dodatno razmišljanje njegovega registratorja. Prepletata se neubrano. Kljub temu pa je »Deževje moje domovine« pomembna in lepa stopnja v razvoju našega dokumentarnega filma, vsekakor vredna večje pozornosti, kot pa je je bila deležna med nami.
In »Skopje 63«. Če zaobidemo globoko pretresljivo, usodnostno realnost našega srečanja s katastrofalno resnico in njenimi posledicami, ki smo jo doživljali pred slabim letom dni in smo v spominu nanjo še vedno bridko prizadeti, če pogledamo ta film samo kot film — kaj nam lahko postanejo samo kot film pride v zavest?
Predvsem razpoznamo v tem filmu resničen čut za poklicanost filmskega ustvarjalca, pravzaprav izpolnitev moralne obveznosti, ki jo taka dogajanja nalagajo ljudem za kamero: vestno, prizadeto dokumentiranje dogodkov, da postanejo na filmskem traku avtentično pričevanje, zgodovinski dokument. Ta moralni dolg je Veljko Bulajić s svojo ekipo izpolnil v celoti: teden dni po potresu je njegova ekipa že snemala v Skopju, zabeležila je neposredne odmeve tragike, ki je ovila mesto, pa tudi prve življenjske utripe, ki so se vračali vanj. Izpričan čut za drobno, a bistveno, za upodabljanje razpoloženja, za slikanje kolektivne in individualne drame je iz posnetega in zmontiranega gradiva oblikoval pomemben filmski dokument. V treh mesecih vestnega snemanja je spontani razvoj dogajanj sam od sebe dal »Skopju 63« tudi osrednjo vsebinsko izpoved — spoznanje, da smrt sicer zavre življenje, toda da je življenje močnejše od smrti in da se zmagovito vrača v svojo staro strugo. Kot takšnemu dokumentu o porušenem Skopju in njegovih ljudeh je izrekla »Skopju 63« priznanje tuja in domača filmska kritika. Kot tak dokument prevzema in pretresa »Skopje 63« bolj s svojo objektivno dano vsebino kot pa s subjektivno oblikovno in izpovedno govorico.
Z Bulajićevim »Skopjem 63« smo dobili ekskluzivno reportažo s prve filmske strani.
Štrbčev dokumentarec je žrtev, odhodu otrok, naricanju ob komemoraciji in še vrste drugih. Kadrom, ki oblikujejo zametek resničnega eposa, so prilepljeni pavšalni posnetki.
In še nekaj: želja po avtentičnosti je ob snemanju takšnih filmov, kakršen je »Skopje 63«, osnovna ustvarjalčeva želja. Iz nje pa vendarle ne kaže ustvarjati filmskega efekta. In tak, večkrat ponovljen in na nivo efekta znižan poseg je po moji presoji projekcija posnetega gradiva pred preživelimi Skopjanci; njihovo soočenje z lastnim gorjem se mi zdi najmanj netaktno. Če ga je Bulajić potreboval za potrditev avtentičnosti, naj bi ostal laboratorijsko gradivo.
Alberto Moravia je ob skopski katastrofi izpovedal: »Skopje ne sme ostati samo reportaža s prvih strani, temveč obveznost vseh nas, vseh ljudi, ki danes ali jutri po podobnosti neke nove katastrofe pride v zavest.«
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Stanka Godnič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2179