Vladimir Kralj: Pogledi na dramo
F. Novšak, Delo, 7. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Vladimir Kralj: Pogledi na dramo
Pri Cankarjevi založbi V Ljubljani je izšlo eno redkih knjižnih del, ki se pri nas pojavljajo na témo dramaturgije oziroma dramaturških pogledov na dramo. Profesor Akademije za igralsko umetnost, film, radio in televizijo dr. Vladimir Kralj je v zajetni (nad 400 strani) knjigi zbral vrsto svojih esejev, gledaliških kritik in člankov, ki jih je kot strokovnjak za ta vprašanja objavljal v raznih naših revijah, časopisih in gledaliških listih od leta 1951 dalje. Zdaj zbrana celota je seveda več kot navaden zbir člankov. Avtor, ki redno spremlja naše gledališko življenje, nam s svojo knjigo predstavlja ne samo svoje dramaturške poglede na dramo kot literarno in predvsem gledališko umetniško zvrst, marveč nam daje z njo tudi nekak prerez našega gledališkega življenja v zadnjem desetletju. Ta prerez je zanimiv že zato, ker je usmerjen na razmeroma daljše obdobje in je iz njega laže izluščiti sliko naše gledališko poustvarjalne potence. Umljivo je, da v to knjigo avtor ni sprejel vseh kritik, esejev in člankov, ki jih je bil napisal v tem obdobju, poznavalcu naših gledaliških repertoarjev pa bo brž jasno, da pisatelju ni šlo toliko za to, da bi zajel čim več naslovov gledaliških del, uprizorjenih pri nas, temveč predvsem za to, da bi razgrnil pred bralcem svoje poglede na dramo, upoštevajoč pri tem pomembnejše gledališke stvaritve od antike do danes.
V uvodu spregovori pisatelj o gledališki kritiki, ki je slovstvena in odrska. Metoda, ki se je pri tem kritika poslužuje, je primerjava obeh podob, slovstvene in odrske, končni kriterij pa zvestoba odrske podobe slovstveni. Avtor meni, da je glavni in skoraj izključni interes dnevne gledališke kritike, kar zadeva dramska besedila, ta, da razčlenjuje in tolmači ne toliko slovstveno oblikovano življenjsko zgodbo glede na njeno vzročno logiko dogodkov, verjetnost psihološko zgodovinsko komedijo, špansko baročno gledališče, nemški gledališki klasicizem, italijansko prosvetljensko komedijo, zgodovinsko romantiko v gledališču (Cyrano de Bergerac), družbeno komedijo angleško morale. Pri tem se vprašuje, ali ne ostane tako tolmačenje dramskega besedila na sredi poti, in to bliže slovstveni kot dramski fabuli. Če na kraju preberemo še avtorjeve estetske pogovore s samim seboj in njegov esej o dramatičnem, imamo pred seboj dokaj zaključen avtorjev pogled na dramo, ki se nemara kaže tezno v njegovih sklepnih izvajanjih: Dramatika ne zanima mir, marveč nemir, ne enotnost, marveč razdvojenost, ne red, marveč nered, ne ubranost, marveč disonanca eksistence.
Tako, v njeni razdvojenosti, protislovnosti prikazana eksistenca v drami pa daje dramskemu boju, konfliktu svoj posebni značaj. Tudi jaz imam svojo, tako rekoč osebno estetiko, toda ne uporabljam je kot kontroverzo z dramskim izdelkom, o katerem mi je soditi. Zadovoljujem se s tem, da ugotovim njegovo umetniško pristnost, celotno ali delno, in ko sem prepričan, da v njem res utriplje neko v umetniško vizijo preneseno življenje, si skušam to svojevrstno estetsko vizijo, tudi če je ta bolj ali manj tuja mojemu osebnemu okusu, razložiti kot umetniško izpoved nekega osebnega ali družbenomoralnega podnebja, iz katerega je porojena.
Tako nam avtor po analizi antične tragedije najprej prikaže Shakespearovo gledališče, nato francosko klasično komedijo, špansko baročno gledališče, nemški gledališki klasicizem, italijansko prosvetljensko komedijo, zgodovinsko romantiko v gledališču (Cyrano de Bergerac), družbeno komedijo angleško morale, Pirandellovo gledališče, lirsko dramo Čehova, francosko poetično gledališče (Giraudoux), novejšo špansko dramatiko (Lorca), Brechtovo epsko gledališče, francosko bulvarno komedijo, Sartrovo dramo, Osbornov gledališki mit, gledališko avantgardo v svetu in ameriško dramatiko. Dobršen del je posvečen naši družbenokritični (Cankar, Bor, M. Zupančič, F. Kozak in Krleža), zgodovinski (Kreftovi Celjski grofje), kmečki (Ivan Potrč) in dramatiki gledališke avantgarde pri nas.
Kdorkoli se zanima za slovensko gledališče, bo v Kraljevih Pogledih na dramo končno dobil tudi delo, v katerem so objavljene sodbe o mnogih zanimivih kreacijah slovenskih igralcev, živih in že pokojnih. Tako se knjiga uvršča med dela, ki pomenijo nekak obračun, za gledališče in za avtorja.
F. NOVŠAK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Dramatika
- Osebe
- Bertolt Brecht William Shakespeare Miroslav Krleža Ivan Cankar Ferdo Kozak Matej Bor Luigi Pirandello John Osborne Vladimir Kralj Jean Giraudoux Anton Pavlovič Čehov Federico García Lorca Jean-Paul Sartre Bratko Kreft Ivan Potrč
- Uprizoritve
- CELJSKI GROFJE, Kreft, 1950
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2183