Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Sterijino pozorje 1964

Vasja Predan, Naši razgledi, 23. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Sterijino pozorje 1964 Iz leta v leto, domala že celo desetletje, je Novi Sad v mesecu maju prizorišče najpomembnejše domače gledališke manifestacije: jugoslovanskih gledaliških iger, imenovanih po srbskem komediografu Jovanu Popoviću Sterijino pozorje. In iz leta v leto in v bolj ali manj vzročnem soglasju s kompleksno podobo jugoslovanskega dramskega in gledališkega stvariteljstva oscilira tudi bilanca te manifestacije. Ne glede na takšne ali drugačne sumarne kritične seštevke posameznih let menim, da vendarle ne kaže ponavljati že neštetokrat ugotovljenih spoznanj o tem, da ima Sterijino pozorje dandanes svoj nedvoumni raison d'être, da ga je izpričalo ne le z dobro voljo vseh, ki so mu pomagali do življenja, marveč ga je z vztrajnostjo in trdovratnostjo, s kontinuiteto in pristno umetniško zaverovanostjo definitivno opravičilo, premagujoč vsakršne zavestne ali zgolj emocionalne različice pasivnih resistenc, pomislekov, dvomov, ki so se kot bolj ali manj pričakovana reakcija na akcijo iz leta v leto porajale in se še porajajo. Če smo tedaj navzlic najrazličnejšim dilemam in še tako ostrim vsakoletnim kritičnim pripombam enotni v presoji principov, ki se je iz njih, zavoljo njih in zanje jugoslovanska gledališka olimpiada, kot so nekateri poimenovali Sterijeve igre, rodila, ni nič manj razumno, če na ta izhodiščna načela opozarjamo še z vidika neke druge relacije: iz odnosa med sodobno jugoslovansko dramaturgijo in njeno gledališko pojavnostjo na eni strani in med Pozorjem kot njuno sumarično idejno-umetniško transmisijo na drugi. Slej ko prej namreč prav s tega vidika ne bi smeli izgubiti iz zavesti dejstva, da so jugoslovanske gledališke igre zgolj realni refleks naše dramaturške in gledališke situacije določenega trenutka, da so od te situacije in tega trenutka musodno, eksistentno odvisne in da je to odvisnost mogoče kritično relativizirati edinole v spektru kriterijev, ki določeno uprizoritev kvalificirajo za »finale«, se pravi, za nastop na Pozorju. Očitno je namreč, da se nesporazumi, pomisleki, dvomi in odpori rojevajo prav zavoljo ozkosrčnosti, nerazvidnosti ali celo samovšečnosti in mitomanske zagledanosti vase nekaterih nasprotnikov Pozorja, ki ne morejo ali nočejo doumeti omenjenega bistvenega odnosa - in odvisnosti. A ne gre zgolj za nasprotnike in dvomljivce: tudi tisti, ki kritično vrednotimo jugoslovanske gledališke igre, pogostoma ne znamo ločiti, kje se končuje začarani ris sodobne jugoslovanske gituatiske situacijen, kje se začenja meja Sterijevih iger. In v tej nerazvidnosti izlivamo skupaj s pomijami tudi otroka, kar je milo rečeno vsaj nebulozni contradictio in adiecto takšne kritične doktrine. Do pričujočih načelnih razmišljanj prižene razsojevalca zlasti podoba devetih jugoslovanskih gledaliških iger, ki so programsko-repertoarnem pogledu katastrofalno anemične, če jih pojmujemo predvsem in zlasti kot kakovostni letni obračun sodobne jugoslovanske dramske tvornosti. Oglejmo si to podobo nekoliko pobliže. V ilustracijo nekaj statistične bilance: Za letošnje Sterijeve igre je 26 jugoslovanskih gledališč (Slovenija: 7, Srbija 7, Hrvatska: 5, BiH: 4, Makedonija: 3, Crna Gora: 0) prijavilo 34 predstav. Od tega skupnega števila jih odpade na izvirne nove tekste 11, na dramatizacije 8 in na Nušića 15. Ker se nekatera izmed teh besedil pojavljajo hkrati v dveh ali več uprizoritvah, je nadaljnja tekstovna struktura takšnale: 10 novih izvirnih besedil, 7 dramatizacij in 7 Nušićevih komedij. Po republikah dajejo prijavljene predstave naslednjo podobo: Slovenija: orig. tekstov 7, dramatizacij, Nušić, Srbija: orig. tekstov 2, dramatizacije 4, Nušić 5; Hrvatska: orig. tekstov, dramatizacije 3, Nušić 4; BiH: orig. tekstov 2, dramatizacija 1, Nušić 2, Makedonija: orig. tekstov, dramatizacij, Nušić 4. Od vseh 34 prijavljenih predstav je umetniški direktor Sterijinega pozorja vključil v repertoar devetih jugoslovanskih gledaliških iger 8 predstav: 2 originalna teksta, 4 dramatizacije in 2 Nušićevi komediji. Ali če to razbijemo na republike oz. gledališča: Slovenija: 1 originalno dramo. Srbija: 1 originalno dramo, 2 dramatizaciji, 1 Nušićeva komedija, Hrvatska: 1 dramatizacijo, BiH 1 dramatizacijo, Makedonija 1 Nušićevo komedijo. In še struktura gledališč in del: Mestno gledališče ljubljansko (Jože Javoršek: Kriminalna zgodba), Narodno pozorište, Beograd (Velimir Lukić: Bertove kočije ali Sibila), Jugoslovansko dramsko gledališče, Beograd (Miroslav Krleža-Vera Crvenčanin: Na robu pameti, Branislav Nušić: Žalujoči ostali), Hrvatsko Narodno kazalište, Zagreb (Avgust Šenoa in Pavao Cindrić: Ljubica), Narodno pozorište, Sarajevo (Petar Kočić-Zuko Džumhur: Sudanija), Naroden Teater, Skopje (Branislav Nušić: Sumljiva oseba). Že zgolj ta suhi številčni pregled pove v bistvu vse: štiri dramatizacije in dve Nušićevi komediji nasproti dvema novima tekstoma (in še med tema je eno delo staro natančno toliko kot Sterijino pozorje) to je kajpak zastrašujoče klavrn rezultat letošnjih jugoslovanskih gledaliških iger. Iz njega je mogoče deducirati skrajno neprijazen nauk: jugoslovanska izvirna dramaturgija minulega leta je v brzopoteznem stilu matirala Sterijino pozorje 1964! Nikar ne pozabimo: jugoslovanske gledališke igre so v svoji zasnovi imele kot centralni namen stimuliranje in poživljanje izvirne domače dramske tvornosti, vendar v skladu z nekimi kakovostnimi kriteriji. Od vsega začetka so se odrekle principu revije, ki naj predstavi vse, kar je v določenem letu nastalo, da bi ohranili vsaj relativno pomembno in relativno strogo raven kvalitete v dramaturškem in gledališko-izraznem pogledu. Utegnilo bi se primeriti, da bi kdo pripisal krivdo za stroge ali celo prestroge izbirne kriterije tistemu, ki je bil arbiter, se pravi, umetniškemu direktorju, ki je po osemletnih izkušnjah zamenjal prejšnje okorne in v kriterijih lavirajoče, kolektivno odgovorne in torej amorfne kvalifikacijske komisije. Podatki namreč kažejo, da je imel izbiralec v končni varianti na voljo devet novih dramskih del, a se je odločil le za dve. Ker poznam vsa ta dela, moram reči, da je umetniški direktor Pozorja ravnal dovolj nekompromisno in preudarno in je prav s preudarnostjo zagotovil letošnjim Sterijevim igram vsaj relativno visoko gledališko oblikovalno raven, če že ni mogel doseči kvalitete tekstov. Po vsem tem se zdi, da je treba iskati krivdo za indolenco pri tistih, na srečo le nekaterih teatrih, ki so bodisi zavoljo malomarnosti bodisi iz nekih drugih enako nepojmljivih razlogov zapostavili celo nekatera izvirna dela, ki so jih imeli v repertoarjih predvsem pa v kritični situaciji sodobne jugoslovanske izvirne dramaturgije. Očitno je namreč eno: ne le Pozorje, tudi programska politika mnogih naših gledališč in zaupljiva angažiranost nekaterih njihovih umetniških vodij si je v minulem desetletju prizadevala, da bi navkljub odporu v gledališču in izven njega dvignila sodobno dramsko tvornost iz statusa anonimnosti, inferiornosti in zapostavljenosti. Nemara so najbolj nazoren zgled za takšno angažiranost — ne da bi bili sramežljivo skromni — slovenska gledališča. In če nadalje razbiramo razloge, ki so letošnje Pozorje pripeljali v matno pozicijo, bo bržkone brez patetike in brez superiorno povzdignjenega kazalca treba povedati, da nosijo dovolj močan delež za kritično situacijo sodobne jugoslovanske dramaturgije njeni tvorci. Da ne bo nesporazumov: znano je, da je ne le jugoslovanska, marveč sodobna evropska in svetovna izvirna dramska tvornost razpeta med amplitude obupnih kritičnih oscilacij in da tedaj diagram krize ni nekakšna specifično naša domena. Znano je tudi, da je naš dramski pisatelj v dovolj nezavidljivem statutarnem položaju in da je drama vse prej ko amatersko nedeljsko opravilo. Vse to pa še ne pomeni, da je treba nasproti te in takšne kritične situacije in z njo vred jugoslovanskih gledaliških iger stati križem rok in anatemizirati natančno tisto institucijo, ki je bila rojena zato, da bi kontinuirano, in če je le mogoče, vsaj relativno kvalitetno presegla to kritično situacijo. Skrajni čas je, da se teh dejstev v vsej obsežnosti zavedemo, če naj jugoslovanske gledališke igre ohranijo svoj namen in pomen in če naj si prek njih naša dramska in gledališka ustvarjalnost izbojuje doma in v tujini ustrezno reputacijo. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.