Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Lojze Potokar in memoriam

Vasja Predan, Ljubljanski dnevnik, 19. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
LOJZE POTOKAR IN MEMORIAM Izmed vseh resnic je najbolj nedvomna resnica smrti. In čeravno pod giljotino njene okrutnosti in neizprosnosti pade tako temperamenten in radoživ, tako nenavadno slovenski in hkrati nenavadno človeški umetnik, kakršen je bil Lojze Potokar, ostane trdota te resnice nepremična in nespremenjena: za zmerom je onemel smeh velikega komedijanta. Lojze Potokar ni bil slovenski igralec samo zato, ker se je v njem z zvrhano mero pristnega daru nakopičila naša, domača gledališko-izrazna rodovitnost in tudi ne samo zato, ker so prav iz korenin slovenskih dramskih junakov dozoreli najžlahtnejši gledališki in filmski sadovi Potokarjevega umetniškega stvariteljstva, marveč še zato, ker je tudi on skupaj z mnogimi nestorji slovenskega igralstva moral hoditi neprijazno in trdo stezo igralca-popotnika, igralca-romarja. Od prvega angažmaja v ljubljanski Drami leta 1918 se vije ovinkasta pot Potokarjevega komedijantstva mimo Varaždina, Osijeka, Sarajeva in celo Tirane, dokler naposled po burnem desetletju vse prej ko prijaznega krmarjenja ne vrže sidra spet v Ljubljani, ki ji je z izjemo najvznemirljivejše, človeško in gledališko nadvse častne postaje - Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju - ostal zvest vse do predsinočnjim, ko se je nepričakovano in nanagloma po komaj dva-inšestdesetih letih življenja in petinštiridesetih letih nespokojnega in neugnangega odrskega ustvarjanja za vselej poslovil od blišča gledaliških luči in od vročih aplavzov svojih častilcev. Bilo je že zapisano »staro besedo: Lojze Potokar je bil »igralec po božji volji. In če je ta »božja volja« skozi petnajst predvojnih sezon bila nečimrna pa varljiva in Lojzetu Potokarju, njegovemu zahtevnemu in trdoživemu talentu ni naklonila kaj več ko malone nepregledno, gostosevno množico tako imenovanih epizod, šarž in odrskih krokijev, tedaj to še ne pomeni, da se Lojze vseh teh trgovcev, krčmarjev, potepuhov, biričev, stotnikov, natakarjev, dolžnikov in eksekutorjev - če jih naštejem le nekaj iz Kalanovega abecedarija Potokarjevih drobnih portretnih skic - ni loteval z enako zaverovanostjo, resnostjo in nadarjeno izraznostjo, kot se je kasneje na Osvobojenem in v povojni Drami zagrizel v nosilne dramske figure slovenskega in svetovnega repertoarja. Če smemo verjeti pisanim in govorjenim pričevanjem sodobnikov predvojnega slovenskega centralnega teatra in če hkrati deduciramo iz velikih povojnih portretih monolitov tisto, kar smo lahko sami spoznali in presodili - je bil Lojze Potokar vselej realistični ali impresionistični rezbar vse tiste neskončne galerije človeških prikazni, ki jim je domala pol stoletja vdihoval avtentično in hkrati suvereno samoniklo odrsko življenje. In te rezbarije, te, skoraj filigransko izbrušene, v tipoloških nadrobnostih bistveno poudarjene in v značajskih substancah granitno izklesane celote so celo takrat, ko je pisateljevo zamisel premagoval ali tudi zastranjeval slap Potokarjevega nemirnega oblikovalnega temperamenta, izžarevale tisto človeško plodnost in pristnost ter zlasti čustveno elokventnost, ki s svojim neposrednim vplivom zasužnji še tako nevernega in kritičnega Tomaža. Iz dolge galerije neponovljivih in nepozabnih, sočnih in vznemirljivih likov Potokarjevega umetništva se kot žive avtopsije luščijo iz spomina razposajeni in tragični, siloviti in obsedeni, zamotani in preprosti, vselej temperamentni in vselej nedoumljivi človeški monoliti - Jure Krefla, Kantorja, Šviliča, različice župnikov, Čebutikina in Sokrata na odrskih deskah pa vse tja do strica Sove, župnikov ali Temnikarja 29 slovenskih filmih. Lojze Potokar se je poslovil, z njim se je spet poslovil del naše starejše generacije velikih slovenskih igralcev. Poslovila se je tudi dolga plejada malih in velikih likov, ki jim je vdihnil življenje. Slovo teh poslednjih pa je samo navidezno: ostali bodo v našem spominu in zavesti tako živi in resnični kot je bilo živo in resnično življenje in delo njihovega umetniškega oblikovalca Lojzeta Potokarja. VASJA PREDAN hal due 19. VI

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.