Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ob kritični oceni opere ,,Razkolnikov"

Ciril Debevec, Uroš Prevoršek, Delo, 24. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Ob kritični oceni opere ,,Razkolnikov" Tovariš urednik! V torek, 2. junija t. l. je objavil Uroš Prevoršek v »Delu« kratko poročilo o premierski uprizoritvi opere »Razkolnikov« v ljubljanski Operi, kjer piše med drugim tudi takole: »Libreto je pravo skrpucalo, potvorba Dostojevskega, brez logične, trdne dramatske zgradbe, brez nujne povezanosti in rasti dejanja, brez pretehtanih sorazmerij med posameznimi deli, z ostrimi neizpeljanimi prehodi in z nemogočim koncem. Prav tako bleda in dokaj brezizrazna je tudi muzika, ki je samo zunanje učinkovita, pri čemer se poslužuje preizkušenih sredstev »ruskih zvonov«, »pravoslavnih zborov« in drugih znanih teoretskih trikov.« Ne mislim, da bi bilo mogoče poročevalcu z uspehom kaj pojasniti ali ga o čem prepričati. Zdi se mi namreč, da je tako trdno prepričan o pravilnosti svojega mnenja, da bi bilo vsako prizadevanje v tej smeri precej iluzorno. In zato ne pišem teh vrstic za Uroša Prevorška, temveč zaradi dela samega in zaradi občinstva, zaradi tistega, ki je opero videlo, in zaradi tistega, ki je ni videlo in je mogoče tudi ne bo. Vnaprej povem, da se mi zdi popolnoma naravno, da poročevalec v poročilu izrazi svoje mnenje. Mislim pa vseeno, da je nekaj drugega živa debata v zasebnem krogu, nekaj drugega pa spet resna in premišljena javna ocena. Po vsebini in tudi po obliki. S trenutkom objave nastopi namreč avtomatično tudi določena odgovornost in te odgovornosti se nekateri operni poročevalci očitno ne dajo zadosti. Odgovornosti pred avtorji, pred izvajalci, pred občinstvom, pred sedanjostjo in pred bodočnostjo. Odgovornost sodi v območje vesti. Glede izvajane opere same, njene glasbe in njenega libreta (oziroma vsebine) pa je vsekakor zanimivo, da sta se dva vodstvena faktorja (dirigent R. Simoniti in podpisani režiser), za katera je podana vsaj verjetnost, da sta opero v obeh pogledih vsaj toliko preštudirala kakor poročevalec, v obeh predmetnih razgovorih (priobčenih v »Delu« 28. V. 1964 in »Ljubljanskem dnevniku 28. V. 1964) izrazila o vrednosti »Razkolnikova« bistveno drugače, kakor pa piše navedena ocena. Po tem ni mogoče sklepati drugega, kakor da je ena stran od obeh v popolni zmoti. Razen tega pripominjam, da mora biti vsako delo, ki je sprejeto v repertoar, priporočeno od umetniškega svéta in odobreno od gledališkega svéta. Ali naj bi bili potemtakem v teh svétih sami nerazsodni ljudje? Mogoče bi le kazalo, da bi poročevalec brez napuha tole vprašanje narahlo premislil. Nadalje ne mislim, da bi moralo gradivo, priobčeno v pristojnem Gledališkem listu kakorkoli bistveno vplivati na samostojnost mišljenja v poročevalčevi oceni. Resnica je, da je za oceno važno, kaj je avtor v svojem delu storil, ne pa, kaj je nameraval. Toda v tem primeru vendarle mislim, da bi na primer Prevoršek pri pozornem prečitanju zadevnih člankov uporabljal bržkone vsaj izbranejšo formulacijo, in morda bi se mu tudi pri vrednotenju libreta ozir. vsebine kaj v drugačni luči prikazalo. Vsekakor se mi zdi škoda, da omenjeno poročilo v ničemer ne kaže posebnega posluha za umetniške in človeške vrednote tega dela. Ta opera namreč ni samo sestava glasbenih elementov, temveč ima tudi svojo etično vrednost, ki je pa po mojem mnenju ne kaže po Prevorškovem vzorcu enostavno zamolčati, prezreti ali pa celo grobo označevati kakor »pravo skrpucalo, potvorba Dostojevskega«, »zunanje učinkovita«, »se poslužuje drugih znanih teoretskih trikov« itd. Če bomo namreč izgubljali posluh in občutek za take stvari, potem je to samo škoda, in sicer za vse: za občinstvo, za izvajalce in, ne nazadnje, tudi za poročevalce. V nobenem od navedenih poročil ni niti omenjena, kaj šele poudarjena, osnovna misel tega libreta, ki je globoko človeška in ki jo tudi Sutermeister sam tolmači kot potrebo, da »prežarimo s toploto in svetlobo človekovo sliko«. V pogledu malenkostnih napak ali spodrsljajev, ki so opazni na odru, pa bi Prevorška vljudno opozoril, da se primerijo na odru prav tako kakor tudi njemu, če na primer ob reprizi opere »Manon« piše, da je pri premieri pel vlogo očeta Sršen (bariton), v resnici pa pojeta to (basovsko) vlogo samo Merlak in Kovač. V istem poročilu piše Prevoršek tudi, da režiserju pri predstavi »Manon« uspelo vtisniti pečata francoske finosti in elegance«. Mogoče je to do neke mere res (to namreč ni tako lahko), vendar bi se lahko tudi mi vprašali, ali uspeva Prevoršku v njegovih opernih poročilih vedno vtisniti »pečat francoske finosti in elegance«? Tudi se ne spominjam, da bi mi s svoje strani kdaj doslej zapisali, da so marsikatere njegove kritične opombe kratkomalo »nemogoče in nepotrebne«, kakor je on kategorično zapisal o naših projekcijah v »Razkolnikovu«. Torej, da se razumemo: kritika je lahko pomembna in je gotovo tudi potrebna, toda biti mora resna, strokovna, pa tudi, če ne že drugega, vsaj v spodobnem odnosu do resnega dela. In prav to je tisto, kar smo v tej omenjeni oceni na žalost občutno pogrešali. CIRIL DEBEVEC Kritikov odgovor K mojim negativnim pripombam k Sutermeistrovi operi »Razkolnikov«, ki jih citira v uvodu, navaja režiser Ciril Debevec dva zares »zelo tehtna« ugovora oziroma protidokaza. Brez napuha in z vsem spoštovanjem do izvajalcev (t. j. do samega sebe) namreč ugotavlja, da je »Razkolnikov« dobro delo že zato, ker sta to ugotovila in celo javno oznanila režiser in dirigent. In če to ni dovolj, sta drugi porok za posebno vrednost tega dela sam gledališki in umetniški svet naše Opere. Po tej logiki bi morale biti vse predstave v vseh gledališčih pri nas in drugod samo najboljše, kritika naj bi samo hvalila in ponavljala tisto, kar so zapisali v gledaliških listih režiserji in dirigenti. Seveda pa vemo, da je žal malo drugače in da najdemo razen dobrih del na repertoarjih tudi bolj ali manj povprečna (med katera prištevam Sutermeistrovega »Razkolnikova«) ali pa celo zelo slaba dela. Pa tudi režiserji, vemo, nimajo vselej vse prav in da se jim včasih celo posreči pokvariti to, kar je v nekem delu dobrega. Kar zadeva »toploto in svetlobo«, s katerima želi Sutermeister »prežariti človekovo sliko«, se prav na to nanaša moja opomba o »potvorbi Dostojevskega«. Kolikor me pri Dostojevskem privlači njegovo strastno iskanje »božje iskre« v človeku, tako je že v orkestralni predigri »Razkolnikova« še preden se je dvignil zastor meni ugasnila iskrica upanja, da bom nekaj podobnega odkril tudi v Sutermeistrovi operi, nekaj, kar sem npr. globoko doživel v Janačkovem »Mrtvem domu«. UROŠ PREVORŠEK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.