Lojze Potokar
Mirko Mahnič, Delo, 19. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Lojze Potokar
Predvčerajšnjim zvečer je slovenska igralska umetnost za zmeraj zgubila enega velikih oblikovalcev. Ob mejniku 64 let je končana njegova pot, ki jo začne komaj šestnajstleten v ljubljanskem gledališču, kjer se uči ob slovničarju Antonu Brezniku, Osipu Šestu in Rusú Šuvalovu. A drobtine, ki mu jih mečejo, ne morejo potešiti njegovih želja, zato se za šest let zapiše potujočemu komedijantstvu, katerega trda šola po Balkanu tja do Albanije ga v nalivih potu in ob skopi skorji ne zmeraj vsakdanjega kruha vrže s pajčevinastih višin romantike in patosa in ga ob neusmiljenem soočenju z življenjem preraja v igralca, ki veruje samo še v iskrenost, resničnost in pristnost. Tako se na zasilnih odrih pred krčmami, na dvoriščih in zapuščenih parcelah in pred preprostim, a gledališke iluzije potrebnim in vanjo živo verujočim občinstvom prebudi in dozori v samosvojega igralca, ki mu nikoli več ni ne do lažnivih teatrskih coprnij ne do še tako alikanega artizma. V nočeh pod milim nebom sredi pust in ravnic, na poskakujočem lojtrniku pod ponjavo, v preprostih kamrah prihajajo vanj stotere podobe življenja in neizmerne zaloge sil, ki se kopičijo naprej in naprej kakor v mužiku, ki se je za leta zakopal v zemljanko. 1928. je prišel spet domov nabrekli vulkan da bi razmetal svoj ogenj in svojo moč. Potisnili so ga v mizerijo in mu odrivali epizode. Tako skoz petnajst let. Kako naj si pogasi žejno slo?
Nujna in naravna je bila njegova pot v partizane, kjer je spet našel potujoče, a oplemeniteno gledališče, kjer je odmrl goli artizem in zmagal element, kjer je bil ogenj namesto papirja in kjer ga je čakalo goreče gledališko občinstvo. In razumljivo je, da je bil »prva igralska osebnost, ne, prva skrb in prva radost v gledališki družinici na osvobojenem« (Kumbatovič).
Ko ga ni več med nami, je treba nam vsem v opombo zapisati, da smo imeli silnega igralca, ki mu do zrele moške dobe ni bilo dano do visokih štiridesetih let razodeti svojih talentov. Se pravi: nad dvajset let biti ob strani in čakati. Prav gotovo je to edini primer v zgodovini slovenskega igralstva. 1945. jih je imel 43 in pohitel je, da bi ujel, česar mu niso bili dali. V zaletu, ki je vzbujal začudenje in občudovanje hkrati, je ustvaril vrsto edinstvenih likov (Šviligoj, Joey, Dr. Gibbs, Poglavar v »Revirju« v Trstu, Jure Krefl in Urh Kante, Teirezias in Sokrat in Hvastja, da, Hvastja), ki so se za zmeraj vtisnili v našo zavest in v knjigo naše gledališke zgodovine. Njegova mogočna glava, lepo sprehajanje njegovih oči, njegovo čisto kretanje, njegova zraščenost z naravo, saj je bil kakor od zmeraj postavljen vanjo, vse to ga je že od početkov namenilo filmu, v katerem je lahko do kraja zaživel samo iz svoje nature, sproščen in neomejen.
Kipeča magma se je spričo trpljenja in razočaranj začela ohlajati, zato pa se je iz leta v leto ogrevala njegova človeškost, ki je modro urejevala čisto razmerje med ustvarjalnimi vzgibi. Njegovo nekdanje igralsko silaštvo je ginilo pod blagimi tokovi spoznanj, ki jih prinašata zrelost in prva tiha srečanja s smrtjo.
Pokopati bomo morali telesne ostanke velikega igralca. A v gledališču na odru in v dvorani si bomo le prevečkrat rekli: »Kako imenitno bi to zaigral on! Kdo bo odslej igral kmete? Kako naraven je bil! Kako brez napora je oživljal besedilo!«
Bomo mogli sploh kaj ohraniti od njegove enkratne dediščine?
Kakšna škoda, da smo mu morali tako zgodaj napisati vse te uboge besede.
MIRKO MAHNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Mirko Mahnič Lojze Potokar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2191