Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Odločnost in zmernost

Tit Vidmar, Delo, 9. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Odločnost in zmernost Beseda o slovenski kulturni situaciji Izhodišče nam bodi izjava, ki so jo podpisali Peter Božič, Taras Kermauner, Vital Klabus, Lojze Kovačič, Primož Kozak, Marjan Rožanc, Veljko Rus, Dominik Smole, Rudi Šeligo in Dane Zajc ter jo razposlali na 37 naslovov (politični in predstavniški organi, organizacije, ustanove, revije, časopisi) po Sloveniji in Jugoslaviji. V uvodu te izjave beremo, da so »dogodki zadnjega časa... sprožili najresnejšo krizo v slovenski javnosti in kulturnem življenju sploh.« V tej trditvi je zrno resnice. Povedati pa je treba takoj, da so za položaj in za smer, v kateri se razvijajo dogodki, v največji meri odgovorni prav podpisniki, ki predstavljajo bolj ali manj ekskluzivno jedro sodelavcev bivše revije »Perspektive« in akcije, ki se je razrasla okrog nje. Njihova odgovornost, ali bolje, njihova krivda ima več aspektov in po teži posledic tudi več stopenj. Želimo in dolžni smo jih prikazati vsaj v nekaterih obrisih. Povod za omenjeno izjavo je formuliran takole: »Aretacije sodelavcev Perspektiv, hišne preiskave, zaplembe, zasliševanja na osnovi obtožbe sovražne propagande in drugi pritiski policijske narave, ki smo jim priča in ki se v pičlih sedmih letih že tretjič ponavljajo (revija Beseda, Revija 57, Perspektive) kot zadnje sredstvo zadušitev ustvarjalnosti v kulturi in javnem delu, so ustvarili v našem družbenem življenju edinstveno in nezaslišano situacijo.« Prostor nam ne dopušča in nepotrebno se nam zdi, da bi v nadaljnjem navajali integralni tekst izjave, ki poteka v »družbeno kritičnih formulacijah, kot jih poznamo iz »Perspektiv«, kvečjemu če so tu za spoznanje bolj dramatizirane, pač v skladu z naravo ali svrho dokumenta. Govora je o »Perspektivah«, ki da so imele izredno, pomembno, daljnosežno in konstruktivno voljo an vlogo v »usodnem prehodu iz administrativnega v samoupravni socializem«, pri čemer se je »sočasno s konstituiranjem nove ustave in deklarativno uveljavitvijo principov socialistične družbe« in v skladu z njihovimi osnovnimi intencijami njih vsebina celo »vedno bolj pomikala v smer konkretnejše obravnave posameznih negativnih pojavov naše družbe.« »Birokracija, navajena, da si lasti absolutno iniciativo in kontrolo,« pa je seveda »z vsemi sredstvi skušala omenjeni proces preprečiti,« so se žal pridružili tudi nekateri politični funkcionarji.« Pisci izjave nato po svoje osvetljujejo potek in smisel ukrepov zoper »Perspektive« in menijo: »Posebno nevarne pa so take metode tudi zaradi tega, ker poskušajo z zastraševanjem pasivizirati mlade kulturne delavce in mladino sploh, kar bi lahko imelo usodne posledice za oblikovanje naslednjih obdobij slovenske družbe.« Izjava doseže vrh z oceno, da so vsi navedeni ukrepi zoper »Perspektive« nerazumni in družbeno destruktivni; s trditvijo, da vsi ti ukrepi blokirajo v osnovi pozitiven proces demokratizacije, onemogočajo spontano iniciativo v kulturnem in družbenem življenju in celotno dogajanje potiskajo v slepo ulico družbenega mrtvila, navidezne demokracije in vsesplošne pasivizacije; z zahtevo po takojšnji osvoboditvi Tomaža Šalamuna in Jožeta Pučnika, in sicer predvsem zaradi škodljivosti takšnih postopkov, ki celotno vsebinsko problematiko paralizirajo, sproščajo nevsebinskost in jalovo ter neustrezno politizacijo našega življenja; z zahtevo, da podpisniki, ki se na nekem drugem mestu predstavljajo kot eksponenti skoraj polovice aktivnih slovenskih književnikov, dobijo enake pravice, pogoje in možnosti za delo, kakršne so imeli do nedavnega; in končno z napovedjo kulturnega molka v »slovenskem kulturnem območju«. Naš povzetek se ne spušča v faktografijo dogodkov, ki jih je bolj ali manj izčrpno spremljalo tudi »Delo«, opozarjamo pa ob tej priložnosti na razglašeni kulturni molk, da taka impresivna akcija morda ne bi ostala nezapažena. Sicer pa šalo na stran: »Perspektive« že dolgo niso kulturno govorile. Količkaj pozoren bralec citirane izjave (izbrali smo jo za izhodišče predvsem zato, ker se v njej na sorazmerno strnjen in konkreten način razodeva jezik perspektivaške grupacije) bo opazil, da je njena vsebina v celoti politična, da se besedice kot kultura, umetnost, ustvarjanje pojavljajo v njej samo takrat, kadar imajo njeni avtorji občutek, da je treba dvigniti ščit, in da njeni podpisniki, ki se imenujejo književnike, nastopajo z bobnečo avtoriteto neke povsem nejasne sile. In tu smo pri jedru stvari, ki ga je treba izluščiti enkrat za vselej: gre za politično in ne za kulturno akcijo, pri čemer ne mislimo samo na obravnavano izjavo, temveč na vso verigo od uredniške politike »Perspektive« in nastopov po literarnih večerih ter simpozijih do »Tople grede« in hujskanja po študentskih zborovanjih. Vredno in potrebno bi bilo natančno raziskati genezo procesa, ki rezultira v sedanji »krizi v slovenski javnosti in kulturnem življenju sploh« (taka analiza bi nedvomno razkrila mnoge objektivne in poučne elemente). Na tem mestu in v tem okviru to seveda ni mogoče, pač pa se nam zdi neodložljivo v skrbi in edino v skrbi za slovensko kulturo sploh ugotoviti nekatera dejstva (»kriza v slovenski javnosti« se nam v resnici ne zdi tako pereča niti obsežna in tudi v našo pristojnost ne sodi). Ta dejstva so nedvomno posledica različnih činiteljev, ki so (negativno) delovali z različnih strani (nedvomno bi se bilo dalo prenekaterega že zdavnaj paralizirati), dozorela pa so dotorej, da jih je treba z jasno opredelitvijo eliminirati in onemogočiti njihov nadaljnji vpliv na slovensko kulturno življenje. Trdimo, da sta boj za svobodo ustvarjanja in mišljenje in boj za resnične kulturne vrednote imanentni sestavni del slovenske kulturne tradicije. Hkrati trdimo, da »Perspektive« k temu boju niso prispevale. Čim dlje so izhajale tem razvidnejšo je bilo, da je kritika umetniških in kulturnih pojavov, ki so jo započele, brez vsake racionalne podlage in v bistvu naravnana ad hominem. Še več: edini kriterij, ki ga sploh niso skrivale, je postala pripadnost njihovega krogu. Ta metoda, ki so jo načrtno in neskrupulozno izrabljali za zastraševanje mladih kulturnih delavcev (in tudi za vzdrževanje »monolitnosti« znotraj lastnih vrst), ni prihajala do izraza samo na straneh revije, temveč tudi na številnih javnih in poljavnih manifestacijah. Naše prepričanje je, da so se ljudje, ki so to počeli, s tem sami in zatrdno odpisali s seznama slovenskih kulturnih delavcev (zlasti še, ker so se zoper svoje »nasprotnike« posluževali sistema diskvalifikacij, ki pa sploh niso merile na njihovo ustvarjalno, ali kulturno ceno). »Perspektive« niso nikoli niti zastavile lastnega kulturnega ali vsaj literarnega programa. Spričo svojih ambicij so torej nujno morale širiti in menjati teren, na katerega so se podajale in ga »obdelovale«, ki pa se je prav tako nujno pod njihovimi nogami spreminjal v močvirje, v katerega so se čedalje globlje pogrezale. Sicer pa nam ne gre ne za psihologijo ne za slikovitost. Kako in s čim so hotele »Perspektive« »sanirati« slovensko kulturo in njeno situacijo? Z megalomansko kričavostjo in z radikalizmom v nesramnosti? Z aspiracijami po absolutni kulturni oblasti? Z (nalašč) slabo razumljeno (a, res, tudi ne zelo srečno formulirano) tezo o »integraciji kulture v vse družbeno življenje« in z metodami, ki so kulturi a priori tuje in nasprotne? Takšno ravnanje lahko milo označimo s slepoto. Slovenska kultura je po zaslugi bučnih (in v stisko prignanih ter zato še bolj bučnih) perspektivovcev dejansko v nekoliko kočljivem položaju. Proces profesionalizacije in depolitizacije, ki je napredoval na široki fronti, je zaradi zmede, ki jo premišljeno sejejo, v začasni majhni krizi. Pravzaprav se po vojni ne spominjamo časov, ko bi bila slovenska kultura tako »neustrezno politizirana«. Zato se slovenskim kulturnim delavcem vsiljuje en sam preudarek: odločen odpor zoper bo in takšno in sleherno podobno politizacijo, odločen kurz na resnično samoupravljanje kulture in hkrati odločen boj za kulturne vrednote s kulturnimi sredstvi ter na podlagi strogega kulturnega razbora. (Menimo, da s tem ne krnimo občanskih in splošnih družbenih pravic in dolžnosti delavcev na kulturnem polju.) Toliko bolj osupljiva je reakcija na obravnavane dogodke v slovenski in glavni godke v slovenski in zlasti kulturni javnosti: in če že zaskrbljenost številnih piscev pisem, naslovljenih na uredništvo »Dela« lahko (z obžalovanjem in tudi s slabo vestjo) pripišemo na račun neobveščenosti, nemara težko razumemo kulturne delavce, ki, spodbujeni oziroma pozvani od citirane podpisujejo lastne izjave, v katerih se distancirajo od vsebine bivših »Perspektiv«, obenem pa z negodovanjem in zlasti globoko zaskrbljenostjo dvigujejo svoj glas zoper administrativne (policijske) ali kako drugače »organizirane« ukrepe. Odkod ta občutek ogroženosti? Ali res samo iz otroško preprostega sklepa: »Prihodnjič bomo pa mi 'na vrsti«? Ali morda iz izkušnje, da so bili administrativno (policijsko) preganjani, kadar so skušali vršiti družbeno kritiko na resnično svojem, se pravi umetniškem terenu in z umetniškimi sredstvi? Ali pa morda iz iste mentalitete, ki jim ni dala, da bi bili vprašanje »Perspektiv« razčistili s kulturnih pozicij pač v času, ko so bile le-te še »uradno sankcionirane« in (sorazmerno bogato) dotirane z »družbenim denarjem«? Ali se ne kaže v takem pojmovanju in ravnanju klavrno prepričanje, da je usoda slovenske kulture slej ko prej odvisna od dobre volje oblasti, ne pa od njene lastne vitalnosti, kreativnosti in prodornosti? V taki sredini in v takem vzdušju se bohotijo pravzaprav nezaslišane provokacije in kar se da arogantne zahteve. Doživljamo, da se javno razglašajo dileme kot: »ali ste za »Perspektive« ali pa za policijski režim«. Bilo bi preprosto smešno, če ne bi bilo v svojih konsekvencah žalostno. Dogaja se, da »pregnjanci« hodijo po kulturnih institucijah in s strašnimi grožnjami prekletstva terjajo zaščito in še prav izjemne ugodnosti. In končno se je primerilo, da so v Križankah uprizorili »Toplo gredo«. Res žalostno je, da je gledališko predstavo (čeprav ne mislimo, da je gledališče svet in nedotakljiv hram) onemogočil tak nekulturen in »direkten« postopek, prav tako žalostno in neodpustljivo pa je, da se je delo, kakršno je Rožančevo, sploh lahko približalo odru. Delo, ki nima niti najrahlejše literarne cene (saj v bistvu tudi ne pretendira nanjo), ki se sploh ne odlikuje niti po logiki, ki pa ima hkrati zelo jasne (politične) intencije... Pravzaprav se ob vsem tem vsiljuje primera: ljudje, ki so doslej živeli in razgrajali v topli gredi samozaverovanosti in letargične nepozornosti slovenske kulturne javnosti, so se nenadoma znašli na prepihu realnosti. Bati se je, da bodo naglo pomrznili. Rekli smo, da politična stran problema ne sodi v našo pristojnost. Zato ji bomo tudi posvetili samo dve tri misli, ki se vsiljujejo normalni, nepoklicani pameti. Čeprav so si »Perspektive« lastile pravico do arbitraže v vseh »akumuliranih nerešenih problemih v naši družbi«, dejansko niso razvile niti ene seriozne oziroma politične teze. Izživljale so se v pretenicioznem političnem diletantizmu, brez stvarnega poznavanja ekonomske in socialne problematike, pač v stilu kavarniškega intelektualističnega viseznalstva, in predvsem brez poznavanja in razumevanja resničnih zgodovinskih sil in premih oblik revolucije. Spričo nastopov te »elitne garniture« nas je - včasih še v naši dobrodušnosti - kvečjemu spremljal občutek: »bog nas varuj!«. Zdaj, ko so stvari (neprijetno) krenile po svoji logični dialektični poti družbeno politične prakse, nas pogled nanje morda spominja na otroke, ki so se igrali z vžigalicami pa zažgali gozd in zdaj obupno vpijejo na pomoč... Toda to je že čustveno področje. Kajti priznati je treba, da je hudo pobalinsko igračkanje s politiko (ki je po svoje skoraj prav tako resna stvar kot kultura), če v svoj prestižni hazard zapletamo »mladino sploh« ali pa če na račun »slovenskega kulturnega območja« impertinentno koketiramo z »jugoslovanskim prostorom«. A da sklenemo - in če smemo ex privata diligentia priporočiti: slovenskim kulturnim delavcem, kot rečeno, kar največ (predvsem kulturne) razboritosti in odločnosti, administraciji in policiji pa seveda mnogo preudarnosti in zmernosti. TIT VIDMAR
Javi napako na oder@slogi.si.