Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Proti surovi kulturi — za demokratizacijo!

Mitja Mejak, Naši razgledi, 6. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Proti surovi kulturi — za demokratizacijo! Če sem pred dvema mesecema občutil dolžnost, da napišem nekaj bridkih besed o elementih surovosti, ki so jih v kulturno življenje prinesli nekateri sodelavci Perspektiv, sem tudi danes, ko so ti, normalnemu kulturnemu razvoju in napredku nadvse sovražni elementi, spet prisotni v našem kulturnem prostoru, dolžan izpovedati svoj ugovor zoper nje. V Križankah v nedeljo zvečer, ko je prišlo do znanega incidenta, nisem bil, toda verodostojnim pričam, ki jim nikakor ni treba po svoje razlagati dejstva in ki se tudi niso »določno opredelili« za Perspektive, ker le-tem nikoli niso bili blizu, verjamem in se zato v polni meri pridružujem protestu Vasje Predana z vsemi njegovimi formulacijami. Prepričan sem, da takšna dejanja ne morejo v nobenem primeru ugodno vplivati na živčno in konfuzno kulturno situacijo, ki v teh dneh poraja ukrepe in protiukrepe pretiranih dimenzij; nasprotno, tudi to dejanje, pa naj bo njegov nosilec ta ali drugi, sodi v poglavje surove kulture. Predvsem trdno verujem, da neko idejo, neki nazor ali neko umetniško izpoved lahko razvrednotiš samo z boljšo idejo, trdnejšo argumentacijo in izvirnejšo estetsko analizo; sleherna drugačna situacija, pa naj bo trenutno še tako zapeljiva, ker obeta lahko zmago, zbuja odpor in nudi napadenemu moralno zaščito, pa čeprav je v normalnih razmerah s svojo moralno fizionomijo ne bi zaslužil. Spet se sklicujem na znance, ki pa so zdaj nekateri blizu Perspektiv in Odra 57 in ki so Rožančev odrski feljton brali; njihova soglasna sodba je bila, da je delo idejno medlo in umetniško šibko. Normalno bi torej bilo, da bi s tem delom temeljito opravila kritika in polemika; šele to bi bila prava zmaga in pravi poraz. Po tej normalni in kulturni poti je na primer nedavno propadla Kozakova Zarota, ki bi jo zaradi avtorjeve pripadnosti Perspektivam prav tako lahko izjodlali in bi ji s tem naenkrat neznansko dvignili ceno ter priznali povsem drugačen pomen. Metoda obračunavanja, s kakršno so po čudni logiki počastili tolikšne pozornosti nevredno Rožančevo enodnevnico, je torej delce samo povzdignila, mu nadela misteriozno mučeniško aureolo in se navsezadnje izkazala ne samo kot nekulturna, ampak tudi kot povsem neučinkovita. Te metode tudi ne bi mogel izenačiti s surovimi nastopi nekaterih sodelavcev Perspektiv, kot je to, za moj občutek po nepotrebnem, storilo v pripisu k Predanovi glosi uredništvo Ljubljanskega dnevnika. O diskriminacijskih metodah in namenih ekstremnega kroga Perspektiv, zlasti njegove stare garde, nimam nikakršnih iluzij, obžalujem pa, da ni več živega nasprotnika, ki je bil v svojem bistvu verjetno že močno trhlen, tako da najbrž ne bi bilo treba dolgo čakati na njegov normalni konec. Zdi se mi, da ima nedeljski nastop vendarle drugačen pomen; s svojo neučakanostjo in diletantsko izvedbo, še posebej pa z epilogi v tisku, ki prinašajo mimo nadvse dvomljivih trditev o spontanosti protesta tudi nesprejemljivo alternativo — češ, če nisi z nami, si za Perspektive (če-sar na primer obtožujejo Vasjo Predana), pa še sila poenostavljeno razlago dandanašnjih družbenih odnosov in umetnikove dolžnosti do družbe, razlago, ki spominja na nekatere podobne primitivne argumente iz preteklosti, ki nas jih je še danes malce sram. Vse to, zlasti zadnja razlaga, pa ne zadeva več samo Rožanca in Perspektiv, ampak lahko mučno prizadene tudi vse tiste, ki smo mislili in delali mimo Perspektiv in v spopadu z njimi; z argumenti, ki jih prinašajo zagovorniki nedeljskega incidenta, namreč lahko obsodiš katero koli umetniško ali kulturno dejanje, ki izpoveduje angažirani in kritični odnos do konkretnih družbenih pojavov. Takšne družbe ne dimenzije huliganstvo nekaterih sodelavcev Perspektiv ni imelo, zato pa je docela upravičen sedanji ugovor zoper dejanje, ki lahko ustvari ozračje, v katerem bi ekstrem porajal ekstrem in bi se lahko znašel v nevarnosti pozitivni razvoj demokratizacije kulturnih odnosov v zadnjem obdobju. Perspektivam, ki jim je bilo ves čas dovoljeno stati izven družbe in nad njo, ta razvoj očitno ni bil resnično pri srcu; s tem, da je vse bolj omogočal samoupravljalno, demokratično in družbeno kritično delovanje znotraj družbe, v njenih konkretnih organizmih, se je namreč že postavil nasproti njihovi abstraktnosti ter zgolj s prozornimi frazami prikriti dejanski nedemokratičnosti. Za vse tiste, ki v teh dneh niso izgubili živcev, pa mora biti ta edino mogoči in resnično perspektivni družbeni in kulturni proces tista poglavitna dragocenost, ki se ne sme izgubiti v sedanjem metežu predimenzioniranih antagonizmov. Torej — ne zaradi Rožanca in ne zaradi Perspektiv, ampak zaradi zavzetosti za nadaljnjo demokratizacijo družbe ter kulturnega in umetniškega dela je treba v predal surove kulture postaviti tudi nedeljski incident z njegovim epilogom vred. MITJA MEJAK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.