Kje je pot našega filma?
Večer, 9. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
JUGOSLOVANSKI FILMI V TUJIH OČEH Jer 9. VI
KJE JE POT NAŠEGA FILMA?
Značilno je, da smo Jugoslovani zelo slabo poučeni o tem, kakšno ceno imajo naši filmi v tujini in kakšno mnenje vlada zunaj meja o naši kinematografiji. Tako se nam pogosto dogaja, da smo pripravljeni domače filme ocenjevati z vso mogoče strogostjo, v isti sapi pa visoko precenjevati njihovo vrednost. Francoski filmski kritik Yves Boisset je napisal za časopis »CINEMA 64« v majski številki obširen prikaz nekaterih jugoslovanskih filmov.
V uvodu ugotavlja Boisset, da posnamemo v Jugoslaviji letno tudi do 30 filmov, ne glede na »številne mednarodne superkoprodukcije, pri katerih profitirajo zunanji partnerji zaradi nizkih cen za delovno silo, naravnih lepot in jugoslovanske konjenice«. Nato navaja Boisset, da je kvaliteta jugoslovanskih filmov od leta 1955 v povprečju dosegla že kar primerno raven in da proizvodnja filmov redno zalaga domače tržišče s filmi v konvencionalnih oblikah. Pač pa je francoski »novi val« po letu 1961 razburkal tudi jugoslovanske filmske kroge in posledica je bila kopica kratkih filmov z vsemi mogočimi pretenzijami in lastnostmi, pri katerih je bila glavna vrlina, da so nosili magično oznako »novi val«. Kljub nekaj uspehom po zaslugi Boštjana Hladnika in Aleksandra Petroviča pa se je večina filmskih ustvarjalcev nato zopet povrnila v tradicionalne vode.
Značilna je Boissetova ocena zadnjega puljskega festivala, za katerega pravi, da združuje v veličastni areni do 20.000 gledalcev, ki padajo v delirij od navdušenja pri partizanskih filmih in divjajo od ogorčenja pri filmih z intelektualističnimi pretenzijami in kjer se je zelo razločno pokazala ta kriza razpotja, na katerem stoji jugoslovanski film.
Potem prehaja Boisset na ocene posameznih filmov: »Čeprav je večino filmov označevala pretresljiva povprečnost, smo bili presenečeni, ko smo odkrili čudovit film, poln okretne originalnosti in izredne rahločutnosti. Delo Igorja Pretnarja Samorastniki (v francoščino je prevedel naslov Les Batards) je nenavaden film, ki po svoji atmosferi spominja na žgoči hlad Dreyerja, medtem ko se osebe in osnovni ton bolj približujejo strastnemu zanosu Douglasa Sirka. Potem ko je Boisset v kratkem obnovil vsebino Samorastnikov, je zaključil svojo oceno: »Melanholični zanos režije in stroga dostojanstvenost oseb nas tako prevzameta, da človek niti za trenutek ne pomisli, da bi zgodba lahko bila melodramatična. Film je realiziral z izredno doslednostjo Igor Pretnar, od katerega poznamo že presenetljiv skok v surrealizem (Pet minut raja). Samorastniki so izredno pomemben film, ki pomeni po mojem mnenju bistven datum v zgodovini jugoslovanske kinematografije.«
Nadalje govori Boisset o Bauerjevem filmu Oči v oči, za katerega pravi, da je odličen in je zanj prav odločilno, da je posnet na liniji najbolj tradicionalne »socialistične kinematografije«, pri čemer se je sijajno izognil vsem grozečim pastem. Poleg navedene vsebine ugotavlja Boisset, da je Branko Bauer mojstrsko obvladal tako težavno teatrsko snov in jo prikazal prav filmsko, čeprav bi prav lahko postala nesprejemljiva. Nato pravi dobesedno: »Pri snovi, ki je tako očitno podobna slavnim Dvanajstim jeznim možem Sidneya Lumeta, se mi zdi, da jo je Bauer mnogo bolje obdelal kot njegov tehtni ameriški tovariš. Razvoj oseb, spočetka sovražnih glavnemu junaku, je mnogo bolj pronicljiv kot pri Lumetu in Chayefskem. Učinkovita razgibanost režije in voljnost igralcev, ki jih je režiser odlično izbral, so naredili filmsko delo, brez dvoma zelo zahtevno, toda s primerno učinkovitostjo.«
Zelo ugodno ocenjuje Boisset v nadaljevanju svojega članka »srbski western« Žike Mitroviča Nevesinjska puška, pri katerem hvali izredno razgibanost in nekatere scene, ki neposredno spominjajo na Johna Forda in ki odtehtajo nekaj nejasnosti in nekatere dolžine v pripovedovanju.
Film Radenka Ostojiča »Dve noči v enem dnevu« ocenjuje Boisset kot dokaj osrednje realizirano delo, čeprav mu ne odreka določene emocionalnosti, svežine in poetičnosti.
Končno ocenjuje Boisset še naše filme »novega vala«, predvsem Petrovičeve Dneve, za katere pravi, da nosijo v sebi mnogo ambicij, predvsem v temah, ki tako zanimajo Antonionija in Resnaisa. Film pomeni zanj uspeh in ga odlikuje čista faktura. Vendar to ni enak film kot novo delo Boštjana Hladnika Peščeni grad, za katerega pravi, da je sicer poln domiselnosti, vendar ne z vedno enako srečno roko, in da kaže odločno vse nevarnosti, v katere se podaja pregoreč občudovalec nove francoske kinematografije.
Yves Boisset zaključuje ta svoj ogled po jugoslovanskem filmu z ugotovitvijo, da bodočnost jugoslovanskega filma ne more biti niti v občudujočem posnemanju modnih pariških filmskih nevroz niti v vestnem nadaljevanju tradicionalnih receptov socialističnega filma. Da bi se rešila iz tega razpotja, ki trenutno muči jugoslovansko kinematografijo, mora iskati navdihov v svoji lastni mitologiji in moralki. In to je, kar so poskušali narediti v svojih filmih Igor Pretnar (Samorastniki), Veljko Bulajič (Kozara), Aleksander Petrovič (Dnevi) in Branko Bauer (Oči v oči) in od katerih očitno lahko še mnogo pričakujemo.
Prizor iz Pretnarjevih Samorastnikov: »Nenavaden film, ki po svoji atmosferi spominja na žgoči hlad Dreyerja... iz filma Oči v oči zelo dobro
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Osebe
- Boštjan Hladnik Igor Pretnar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2278