Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Mariborsko sezonsko in posezonsko razmišljanje

L. Kovač, Večer, 26. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
A TO JE SAMO UVOD. GRE ZA BALET. KONKRETNO ZA MARIBORSKI BALET. PA MORDA ŠE ZA KAJ. V začetku letošnje sezone je bila na gledaliških plakatih najavljena opera Faust. Vanjo je vpletel komponist čudovito muziko za še čudovitejši balet. Walpurgina noč mora biti razkošna, koreografsko široko zasnovana, ki potrebuje številen, kvaliteten ansambel. Na gledalca mora narediti veličasten vtis. Ali ga je res? Ne, nasprotno. Prazen oder je tu in tam preletela baletka in za njo je spet zazevala praznina. Za mašilo je poskrbela muzika. Pa ne gre samo za Walpurgino noč, temveč tudi za baletne vložke v različnih operah in za samostojne baletne večere, ki so vsako leto enkrat na programu mariborskega gledališča. Tudi ti ne morejo zadovoljiti gledalcev, željnih te umetnostne zvrsti. Zaman iščejo kvaliteto, zaman umetnostni užitek. Vse daje občutek majhnosti, nebogljenosti... Ali gre pri vsem tem za podcenjevanje občinstva? Pogovarjam se z mojstrom Ikom Otrinom, dosedanjim koreografom in vodjem mariborskega baleta, o brezupnem stanju v ansamblu. GRE ZA VERIŽNE REAKCIJE. Ansambel je premajhen, premalo pester, služi le za dopolnilo operi. Nesposoben je večjih prireditev. Majhna primerjava: novosadsko gledališče šteje štirideset plesalcev, ljubljansko razpolaga s približno tridesetimi. ZAKAJ GA NE RAZŠIRIMO? Preprosto zato ne, ker ni naraščaja. Mariborska baletna šola je nepopolna. Gre pravzaprav le za šestletne tečaje, ki so omejeni le na štiri ure tedenskega treninga. Nasprotno ima ljubljanska baletna šola raven popolne srednje šole in tedenske vaje obsegajo najmanj petnajst ur. Toda: mariborski tečaji zajemajo poleg beograjske baletne šole od vseh šol v Jugoslaviji največ učencev. Za formalno ustanovitev šole je torej vzrokov dovolj. NASLEDNJA REAKCIJA Ker se ansambel ne pomlaja, ni med plesalci zdravega umetniškega tekmovanja. Ni konkurence. Vsakršna še tako drobna ambicija je že v kali zadušena in kjer te primanjkuje, tudi ni uspeha. Ali se nas zaradi tega še tisti redki plesalci, ki bi morda pristali na angažma, izogibajo? Nedvomno. Vsak umetnik stremi za umetniškim razvojem, in če za tega nima možnosti, raje odide, preden nas sploh obišče. Končno pri vsem tem pisanju ne gre samo za balet. Gre za širši problem. Gre za splošno »kulturno katastrofo«, ki je prizadejala Maribor. Mar smo res take provincialni, da ne znamo ločiti ljuljke od pšenice in da nam lahko vse, prav vse prodajajo že za čisto umetnost? Vse zgoraj našteto pa obiskovalca gledališča kaj malo briga. Ko odhaja s predstave, se jezi. Čuti se ogoljufanega. Raje kot da bo šel drugič v gledališče, si bo že ogledal kvalitetno baletno stvaritev na televiziji. Poleg tega se ob kvalitetnih kulturnih stvaritvah, ki mu jih nudi tehnični razvoj, njegov kritični odnos do umetnosti krepko ostri. Ne verjamete? Spomnimo se samo nedavnega gostovanja ljubljanskega gledališča z dramama »Talci« in »Virginijo Woolf« v mariborskem gledališču. O obeh predstavah so ljudje še dolgo govorili. In ob koncertu basista Miroslava Cangaloviča je bila unionska dvorana polna. Pa koncert Verdijevega Requiema... NE GOLJUFAJMO GLEDALCEV Beli plakati s pisanimi črkami nas vabijo na zabavno prireditev pod vedrim nebom. Gostoval bo ta in ta priznani komik (vsa čast, da se je odzval našemu vabilu in prepotoval kilometre, da bi nas razvedril s svojimi duhovitostmi) in peli bodo naslednji pevci: sledi vrsta znanih in neznanih imen. Ko zvečer zadonijo njihovi glasovi pod zvezdnato nebo, se moraš marsikdaj prijeti za glavo. Prekleto, pomisliš, ali res nimamo ničesar drugega več na prodaj kot diletantizem in neznanje? Pa odpreš naslednji večer televizijski sprejemnik in ti spet razpara ušesa neznan glas še manj znane pevke, ki je prišla kdove odkod v glavno mesto in ima pri televiziji, ne da bi znala peti, tako rekoč že zagotovljen angažma. Zakaj jo moramo gledalci prenašati? Kdo ji je dal svoj blagoslov in v čigavem imenu? Mariborsko sezonsko in posezonsko razmišljanje L. Kovač

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-06-2401-2500_2571
Javi napako na oder@slogi.si.